Intelekta

“Osamljenost je boleča, nalezljiva in življenjsko nevarna”

Osamljenost je simptom stiske sodobnega človeka. Je smrtonosnejša od kajenja, debelosti in alkoholizma

osamljenost1
foto: Engin_Akyurt/ Pixabay

Vedno bolj se kaže, da je ena od največjih ran sodobnega človeka osamljenost. Vodilni evropski raziskovalec na tem področju prof. Manfred Spitzer pravi, da nova spoznanja o osamljenosti ne povedo nič dobrega:

Najpomembnejše, kar smo ugotovili, je, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo. Če je torej nalezljiva, če prinaša bolečine in zaradi nje celo umremo, potem zadostuje vsem kriterijem, ki veljajo za bolezen.

Osamljenost je velik, vendar danes še vedno pogosto podcenjen družbeni problem. Je rezultat sodobnega načina življenja. Čeprav ob besedi osamljenost najprej pomislimo na starejše, pa ni nič manj pogosta med mladimi. Doleti lahko vsakogar – ne glede na starost, spol in socialno-ekonomski status. Prof. Spitzer:

Ko govorimo o osamljenosti, takoj pomislimo, da so osamljeni v glavnem starejši. Vendar pa je to prepričanje po svoje napačno. Že res, da starejše doleti osamljenost, ko jim umre partner. Največkrat gre za starejše ženske, saj te v Evropi povprečno živijo pet ali šest let dlje od moških; vdov je v Evropi več kot vdovcev. S smrtjo partnerja ženske izgubijo nekaj socialnih kontaktov, kar lahko vodi v njihovo osamljenost. Vendar pa moram ob tem dodati, da so ženske socialno bolj kompetentne od moških in imajo večji krog prijateljev, zato veliko vdov ni osamljenih in se tako tudi ne počutijo.

Prof. Spitzer je o osamljenosti prvič predaval na kongresu zdravnikov, ki so se v svojih zdravniških praksah ukvarjali z bolečino. Tam jim je spregovoril tudi o povezavi med osamljenostjo in bolečino:

Po predavanju mi je neki mladi kolega rekel: »Gospod Spitzer, vaš prispevek je bil zame zelo pomemben, saj mi je šele zdaj jasno, česar dolgo nisem razumel.« Povedal mi je, da mu je pred leti umrl oče. Čeprav ni bil bolan, so v njegovi omarici našli zelo veliko protibolečinskih tablet. Mladi kolega se je od takrat spraševal, kaj je bilo narobe z očetom, da se je zatekel k tabletam. Šele po mojem govoru o povezavi med bolečino in osamljenostjo se mu je končno posvetilo – njegov oče je bil zadnja leta življenja zelo osamljen. Živel je sam, svojo osamljenost pa je blažil s protibolečinskimi tabletami.

Osamljenost ni bolezen že kar sama po sebi, dodaja prof. Spitzer. Če pa je osamljenost dolgotrajna in jo spremljajo še črne misli, takrat moramo ukrepati in poiskati ustrezno pomoč ter podporo.

Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Prof. Spitzer je o osamljenosti napisal knjigo z naslovom Osamljenost – nespoznana bolezen. V slovenščini je izšla pri založbi Ara.