Duhovna misel

Andrej Šegula: Sveta Perpetua in Felicita

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

Cerkev še nikoli ni imela toliko mučencev kot danes. V tem trenutku po svetu ljudje trpijo, mučijo jih in umirajo samo zato, ker so kristjani, ker so katoličani. Pa vseeno, ko slišimo besedo »mučenec«, pomislimo najprej na tista davna stoletja takoj po Kristusu, ko so umirali prvi mučenci.

Danes se Katoliška cerkev spominja dveh svetnic, Perpetue in Felicite. Ob prehodu iz drugega v tretje stoletje je vladal cesar Septimij Sever. Želel je izkoreniniti krščansko vero, toda kristjanov je bilo že toliko, da bi moral pobiti milijone svojih podložnikov. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene, to pomeni tiste, ki so se pripravljali na krst.

Iz tega obdobja imamo ohranjeno poročilo iz Kartagine o mučeništvu Perpetue in Felicite. S svojim življenjem sta nam svetel zgled medsebojne povezanosti, podpore in solidarnosti. Drža, ki je v današnjem času velikokrat spregledana. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena, poročena. Malo preden so jo vrgli v ječo, je rodila sina. Oče jo je nagovarjal, naj se ga usmili – naj se odpove veri v Jezusa Kristusa in naj daruje poganskim bogovom. S tem bi si namreč rešila življenje. Toda ostala je zvesta Kristusu, v ječi je bila krščena. Pred svojo smrtjo je zapisala: »Mene je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim, kakor stanovitnost mesa.« Imela je videnje, v katerem ji je bilo dano spoznati, kakšne smrti bo umrla.

Tudi sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti. Po rimski zakonodaji nosečnic niso smeli umoriti. Življenjepisci so zapisali, da je bila žalostna, ker ne bo mogla iti v mučeniško smrt. Molili so zanjo – in rodila je deklico. Sledilo je javno zaslišanje na mestnem trgu. Priznali so, da so kristjani. Rimski upravitelj jih je obsodil na smrt. Kakšno smrt? Vrgli so jih pred zveri. Perpetua in Felicita sta čudežno preživeli. Odpeljali so ju iz arene, toda ljudje so zahtevali, naj ju pobijejo z drugimi kristjani vred. In res, druga za drugo sta mirno sprejeli smrtne udarce.

In kakšno sporočilo se skriva v življenju in smrti teh dveh mučenk? V današnjem jeziku bi verjetno rekli: vera, zaupanje, radikalnost, odločnost, doslednost, zvestoba. Vse to so stvari, ki jih današnji svet in družba še kako potrebujeta. Biti odločen in biti dosleden v vsakdanjem življenju ni šala. Pred nami je nov dan – živimo ga.