Storž

“V mojih pesmih je vse moje življenje”

Frančiška Tronkar pravi, da se ji rime ves čas pletejo po glavi

Tronkar
foto: Lucija Fatur

S pohodnimi palicami je prišla po hodniku. “Vsak dan grem dvakrat hodit. Moram!”, se zasmeji gospa Frančiška Tronkar. Nikoli ji ne bi pripisali 90 let. “Do 90 prideš z dobro voljo,” pravi in nadaljuje: “Narava, lepe stvari, lepa beseda, lep dotik, lepe knjige – to je v življenju najbolj pomembno!” Odločitev, da odide v Dom upokojencev Kranj, je bila povsem njena, saj ima doma precej stopnic in tudi sicer bi bila težko še naprej povsem sama.

V Dom sem prišla pred enim letom in prav sem se odločila. Z domačimi imamo redne stike, imam kar 5 pravnukov. Tukaj imam družbo, lepo skrbijo za nas, poleg hoje grem tudi na telovadbo in občasno na pevski zbor. Imam pa rada svobodo.

Gospa Frančiška se rada spominja otroštva v Spodnji Besnici, pravi, da je odraščala v prečudovitem okolju. Spominja se, kako je kot mlado dekle sanjala o princu, ki ga je v resnici kmalu srečala.

Poročila sem se pri 21-ih, imam hčer in sina. Veste, takrat ni bilo veliko denarja, morali smo ga znati razporediti – enkrat je bilo za čevlje, drugič za zaveso.  Oba z možem sva veliko delala in ob tem postavila tudi hišo. Mož se je na žalost pred 15-imi leti poslovil, sem pa že prej 9 let skrbela zanj.

Pravi, da je ljubezen do poezije podedovala po očetu. Piše ob posebnih trenutkih – ob velikem navdušenju ali kakšnem razočaranju, žalosti. Napisala je že 5 zbirk za odrasle in eno za otroke.

Moja najljubša je Dotik mavrice. Mavrica se mi zdi nekaj tako posebnega, skrivnostnega! Poizkusila sem se tudi s haikuji. Pravzaprav imam rime ves čas v glavi, ves čas se mi pletejo v mislih. Tudi na družinskih srečanjih sem vedno recitirala svoje pesmi. Objavljene se bile tudi že na radiu, v Literarnem nokturnu. Še posebej pa sem ponosna, da sem eno pesem lahko povedala predsedniku Pahorju, ko nas je obiskal. Veste, v teh pesmih je vse moje življenje, moja duša.”