Storž

“Za staranje potrebuješ pogum in voljo”

Gospa Blanka Husu pravi, da je pomembno ostati aktiven

Husu
foto: Lucija Fatur

Gospa Blanka Husu je pogumna gospa. Zaznamovalo jo je težko obdobje med vojno, ko so bili z družino v izgnanstvu, kakor je naslovila tudi spomine, ki jih je popisala, saj so ti časi pretežko ležali na njeni duši. Vse življenje je kot profesorica in lektorica posvetila slovenskemu jeziku in še danes z budnim očesom spremlja medije in njihov odnos do slovenščine. Lani je praznovala lepih 90 let.

Gospa Blanka je morala zaradi težkega vojnega obdobja zelo hitro odrasti, dozoreti. Ta čas jo je veliko naučil, starši pa so ji pokazali pozitivno plat življenja. Rada živi in ima rada ljudi in to ji pomeni spodbudo za življenje.

V življenju skušam hude stvari tako razumeti ali nanje vplivati, da se iztečejo dobro. Vedno iščem dobro pot. Včasih se res konča slabo, a to me ne potre, rečem si, to je pač življenje.

Leta v izgnanstvu je želela pozabiti.

A nisem mogla, o tem sem kar naprej razmišljala. Ko sem šla enkrat na počitnice na Pokljuko, sem začela pisati. Prvo verzijo sem napisala leta 2013, drugo dve leti kasneje. Snov me je dobesedno gnala, hitela sem s pisanjem, da ne bi česa pozabila. Bilo je tako težko, da si nisem predstavljala, da je kdo na svetu sit, tako lačna sem bila.

Zaradi posledic tifusa ni mogla študirati kemije, zato se je posvetila slovenščini. Rada je učila, rada se spomni svojega učenca, pokojnega dr. Janeza Drnovška. Še danes se rada ukvarja z jezikom, po upokojitvi je lektorirala. Do današnjega odnosa do jezika pa je kar kritična.

Redno prebiram dnevni in tedenski tisk in ker sem leta 1971 zbolela na srcu, sem tudi članica Koronarnega kluba. Zase skrbim sama. Včasih se je kar težko obleči, iti ven. Pride obdobje malodušja, a pred tem me rešuje delo. Rada pa tudi koga pokličem in poklepetam.