Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta izpostavljamo travmatična doživetja vojne, jetništva, trpljenja, lakote, nasilja, groženj in bližine smrti. Kakšni mehanizmi se sprožijo v človeku, ko se znajde v brezizhodnih okoliščinah? Kako se spremeni njegov pogled na sebe in svet? Kako se travmatična izkušnja prenaša iz ene generacije v drugo? V studio Prvega sta povabljena otroška psihiatrinja primarijka Anica Mikuš Kos ter psihiater in psihoterapevt Miran Možina.
Transgeneracijski prenos travm vojne
Otroška psihiatrinja in filantropinja primarijka Anica Mikuš Kos je bila stara šest let, ko se je začela vojna. 36 njenih sorodnikov je umrlo v koncentracijskem taborišču. Vojno si je zapomnila kot čas in prostor, kjer se je dogajalo veliko slabega, ampak tudi veliko dobrega.
Moja podoba tistega časa je podoba slabega in dobrega. Za to, kar se je z mano dogajalo kasneje v življenju, kako sem se počutila, je bilo odločilno predvsem to, kar se je dogajalo dobrega.
Mag. Miran Možina je psihiater in psihoterapevt, ki se je tudi v svoji družini soočil s transgeneracijskim prenosom travme. Njegov oče je molčal glede dogajanja med drugo svetovno vojno. Čeprav ga je spraševal, ni nikoli pripovedoval, kaj se je dogajalo.
Molk je lahko velik problem. Po eni strani je sicer zaščita za tistega, ki mu pripovedovanje bolečih izkušenj povzroča bolečino. Vendar, ker je oče molčal, sva oba plačala visoko ceno. On je bil čustveno zaprt, jaz pa sem čutil, da mi določenih stvari ni razkril. Želel sem si stika z njim, vendar tega stika ni bilo. Očetov molk me je zelo zaznamoval.
