Duhovna misel

Silva Matos: Preveč govoriš, saj sploh ne veš

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

Ko sem odraščala, nisem bila zadovoljna s seboj. Postala sem previdna. Nisem veliko govorila. Raje sem opazovala od strani, predvsem ljudi. Bila sem kot pivnik. Zapomnila sem si, kar so govorili, pa tudi to, koliko in kako je kdo govoril. Zanimivo je bilo njihovo odzivanje na dogodke, na stališča drugih. Nekateri so se rad prepirali, drugi potuhnili.
V moji družini ni smelo biti laži, niti oklevanja glede resnice. Tudi zvitosti, lenobe, nepoštenosti ne. To me je oblikovalo, me spodbujalo k razmišljanju. Spoznala sem, da so nekatere stvari v življenju trajne. Pričakovala se je vztrajnost pri prizadevanju za dobro.
A vendarle, resnice ni tako lahko izraziti. Večina ljudi tako ali drugače prehitro verjame besedam. Kar pograbijo mnenje ali izjavo, kot da bi bila celota. Tudi Sveto pismo lahko beremo na hitro. Mislimo, da odlomek ali vrstico razumemo, in jo razlagamo, ne da bi se poglobili vanjo. Besede letijo mimo, ne govorijo v globino. Treba je utihniti in prositi za milost Bližine. Ne razumem, toda tukaj sem, Gospod. Verjamem. Lahko se pokaže žarek spoznanja. Če mislim, da vse vem, lučka ne posveti.
Kdaj naj utihnem, se marsikdaj vprašam. Po navadi takrat, ko ne vem, kaj reči. Ne najdem besede. Ali ko bi moja beseda naredila škodo, namesto da bi prispevala k pomiritvi, razjasnitvi; ko ne bi rešila ničesar, ne bi prispevala nič dobrega. Lahko pa kdaj ostane tudi slab občutek, skrb, da bi morala kaj povedati. Da bi vsaj postavila vprašanje. Da bi glasno priznala, da ne vem, da nimam pojma, kaj se dogaja, kako naprej. Ko mi je mlada ženska zaupala veliko bolečino, ki jo je mučila, sem lahko le tiho, sočutno poslušala. Nisem imela pojma, o čem govori, nisem vedela, kaj čuti. Samo z neznatnim razumevanjem sem slišala hudo stisko. Vendar nisem mogla vedeti. Vsaka zgodba je enkratna. Čutila sem človeško trpljenje. Tolikokrat se oklepamo iluzije, da vemo, kaj je težava sočloveka, kaj se z njim dogaja, s čim se bojuje. Pa je to lahko daleč stran od resnice.
Brez besed, z ljubeznijo, dobrohotnostjo, odpuščanjem tiho poslušam, odprta za spoznanje, da se tako oplemenitijo siromašne besede, ki naju povežejo v zaupanje dveh src, ki se prebujata za rast.
Včasih pogledam nekoga, ki je že dolgo z menoj. Spreleti me, da ga v resnici sploh ne poznam. Stara podoba o njem je v moji glavi. Resničnost je morda drugačna. On je tu, jaz pa ga v resnici ne vidim. Odločim se in iščem. Zanimam se zanj, ga pozorno gledam, poslušam, da ga slišim v globino, ga objamem, govorim iz srca, nato pa se z roko v roki odpraviva na pot odkrivanja najine resnične podobe, vzajemnega odnosa.