Strokovni vodeni ogledi po "skrivnostih" Lutkovnega muzeja in Lutkovnega gledališča Ljubljana, za družine, ob 70 letnici delovanja te ustanove
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let svojega delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« naravo. Pomembna so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izhajali prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je ljubljansko lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži.
Sogovornika
Lutkovno gledališče Ljubljana je bilo ustanovljeno kot Mestno gledališče kmalu po drugi svetovni vojni leta 1948. Premiero je imelo 10. oktobra v okviru Ljubljanskega festivala. Prvi ustvarjalni zagon je mlado gledališče črpalo iz različnih tradicij, ki so zaznamovale slovensko lutkarstvo od njegovih začetkov v drugem desetletju dvajsetega stoletja do konca druge svetovne vojne. Gledališče je naprej delovalo na dveh lokacijah. To je bil marionetni oder na današnjem Levstikovem trgu pri Šentjakobski cerkvi in na odru ročnih lutk na Resljevi cesti, nam je povedala dramaturginja v Lutkovnem gledališču Ljubljana Tjaša Bertoncelj.
Kot dedič različnih tradicij se je Mestno lutkovno gledališče ob svoji ustanovitvi znašlo v labirintu različnih estetik. Zato prva leta lahko označimo kot leta iskanj – tako vsebinskih kot organizacijskih. Predvsem po zaslugi Jožeta Pengova, direktorja, umetniškega vodje, režiserja, dramaturga, igralca, pisca, prevajalca, publicista, utemeljitelja sodobnega slovenskega lutkovnega gledališča, je kmalu našlo svoj lasten izraz in doseglo zavidljivo umetniško raven. Z njegovimi uprizoritvami Zvezdice Zaspanke, Ostržka, Sinje ptice, Male čarovnice je gledališče prodrlo tudi v evropski kulturni prostor. Sicer pa se na potep po 70 letih skrivnosti lahko odpravimo s prekaljenim vodnikom Benjaminom Zajcem.
Obiskovalci si ogledajo najrazličnejše prostore v gledališču, in prisluhnejo starim zgodbam. Nato pa se z vzpenjačo povzpnejo na Ljubljanski grad, kjer je lutkovni muzej in v katerem si lahko ogledajo najstarejše lutke. Te so v sedemdesetih letih doživele in preživele veliko zanimivega, presenetljivega, prve uspehe, pisma oboževalcev, poti v tujino, uničujoči požar, ki je med drugim uničil Zvezdico Zaspanko, številne selitve in popotovanja z »modrim avtobusom« po naši deželi.
Značilnost prvega obdobja slovenske lutkovne zgodovine je bila prevlada marionet. Šele leta 1934 je etnolog dr. Niko Kuret ustvaril oder ročnih lutk in pet let pozneje s Pavlihovo druščino na Radiu Ljubljana uveljavil Pavliho, slovensko varianto Pulcinelle, Kasperla, Petruške. Tega prebrisanca in veseljaka je že od vsega začetka poosebljal igralec Jože Pengov, ki je pozneje kot prvi (neformalni) umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana na novi oder ročnih lutk pripeljal tudi Pavliho.
Arhivske podobe
Marionete
Ročne lutke
Skrivnosti
Vseh skrivnosti Lutkovnega gledališča Ljubljana in Lutkovnega muzeja vam seveda nismo odkrili, saj vas vabimo, da jih odkrijete sami. Zagotovo vas bo katera od njih presenetila, nagovorila in razveselila. Mogoče celo spodbudila, da si boste kakšno lutkovno predstavo ogledali sami in tako spet obudili kakšen pozabljeni spomin.
