Sledi časa

Pavel Knobl

Zamolčano prvenstvo

DSCN8638
Podoba Pavla Knobla, kot ga je doživel slikar Darko Slavec, saj ni ohranjena nobena njegova podoba
foto: Jurij Popov, Radio Slovenija

Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Cel kup okoliščin je v 19.stoletju botroval k temu, da je bil za avtorja prva slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. Zgodilo se je to leta 1805.

Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je to vedel, saj je imel v svojih rokah resnično prvo slovensko posvetno pesniško zbirko. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali, Pavel Knobl, Notranjec iz Orehka pri Postojni doma.

Rojen je bil pred 255-imi leti v tej majhni, a pomembni notranjski vasici. Na pomembnost vasi kaže mogočni grad, ki je žal v razpadanju. Knoblove pesmi ne sodijo v okvir visoke pesniške umetnosti, so pač rimarske. Že naslov sam pove, da so kratkočasne, torej zabavljaške. Zoisov krog in dobo razsvetljenstva je gotovo posebej šokirala druga pesem Od prdca. Danes se naslovu in misli, le o čem pesem govori in kako, nasmehnemo, leta 1801 pa so se najbrž zgražali.

Vodnikov izvod Knoblove pesniške zbirke hranijo v ljubljanskem NUK-u. Kakšen odnos je imel do nje, kaže njegov zapis na notranji strani platnic: »Bukve iz Kranja, polne drekanja!« Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Na to vprašanje je odgovor iskal Jurij Popov. Pravzaprav je iskal skupek okoliščin, ki so opozorila na Pavla Knobla in njegovo pesniško zbirko. Največ jih je našel v Orehku, kjer so v zadnjih letih zelo potrudili, da bi čimbolj raziskali življenje in delo rojaka, ki ga poznajo kot orglarja in mežnarja, skladatelja in učitelja. Pesmi pa po omenjeni zbirki in uničujoči kritiki ni pisal več, razen cerkvenih.