Sledi časa

Kovaški muzej Klavže

Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

20190605_110956
foto: Darja Groznik

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.