Živilo, ki s človekom potuje skozi čas in njegovo zgodovino, na tej poti pa spreminja obliko in sprejema vedno nove vloge
Menda se je za nas, Slovence, zgodba o kruhu začela na Koroškem. Za kruh v naših krajih sta kriva Drava ter dober in spreten ribič. Ta je z lovljenjem in prodajo rib dobro zaslužil in se je Dravi hotel zahvaliti. Reka, ki je bila z vodo povezana z vsem svetom, je vedela, česar ribič ni vedel. Vedela je za kruh. Zato je ribiča poslala v daljno deželo, kjer so ga pekli in jedli, naj kupi po hlebec belega in rženega kruha. Ubogal je in ko se je vrnil, je oba hlebca vrgel v Dravo. Ta je poplavila in razširila rž in pšenico po vsej krajini.
Tako sta se sreča in blaginja, povezani s kruhom, razširili tudi v naše kraje. V vsej zgodovini človeštva je kruh pomenil prav to, srečo in blaginjo, zato so se okoli njega spletali miti in legende, pripovedi in pravljice ter obredi in običaji. Jurij Popov jih je poiskal nekaj in jih povezal v oddajo Nedeljska reportaža.
Na Koroškem na primer je najbolj svet ržen kruh, ki v sebi nosi številna zakodirana sporočila. Tradicionalno so ga pekli v hlebih, vedno po devet skupaj, vsak pa je tehtal od najmanj tri do največ štiri kilograme. Rezali ga niso na koščke, rezali so ga na klade. Za božič so ga zlagali v božične kope.
Tudi v Nadiški dolini je kruh povezan z vodo. Ob reki Nadiži so se namreč zbirali gejdi in za kamnito mizo jedli kruh. Mrvice z mize pa so padale naokoli. Mali možje iz okolice so te mrvice pobirali in jih nosili domov. Bile so tako velike in težke, da so jih nosili po dva, celo trije eno, cela družina pa je na ta način imela hrano za ves teden. V spomin na to so začeli peči pogače iz starega potoškega žita, ki ga je bilo treba mleti v kamnitih mlinih. Testo so delali s pomočjo posebnega kvasa, ki ga imenujejo feca. Vse, kar je vezano na kruh, gejde, na običaje in navade, v tej dolini ohranjajo v posebne vrste besedilih, sami jim rečejo potoške ali krejske pr’glihe ali priglihe. Iz vsega tega je nastalo tudi krščansko dojemanje kruha.
