V digitaliziranem svetu je medvrstniško nasilje v šolah pogosto prikrito. Zasmehovanje, ustrahovanje, poniževanje, širjenje govoric in laži se namreč ne konča na šolskih hodnikih, ampak otrokom z njihovimi napravami sledi domov, v njihove sobe. Zato je pomembno, da žrtve nasilja že v šoli lahko poročajo o vseh vrstah nasilja in dobijo primerno podporo. Kar pa ni lahko, še posebej za tiste, ki so žrtve nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete. O tem, kako naslavljati in preprečevati tovrstno nasilje so razpravljali na posvetu v polnem avditoriju Moderne galerije v Ljubljani. Tam je bila tudi Urška Henigman.
Za preprečevanje nasilja je nujna sistemska ureditev
V digitaliziranem svetu je medvrstniško nasilje v šolah pogosto prikrito. Zasmehovanje, ustrahovanje, poniževanje, širjenje govoric in laži se namreč ne konča na šolskih hodnikih, ampak otrokom z njihovimi napravami sledi domov, v njihove sobe. Zato je pomembno, da žrtve nasilja že v šoli lahko poročajo o vseh vrstah nasilja in dobijo primerno podporo. Kar pa ni lahko, še posebej za tiste, ki so žrtve nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete. V času, ko narašča nasilje nad LGBT+ osebami v Sloveniji, je Društvo informacijski center Legebitra ob podpori Veleposlaništva Združenih držav Amerike, pripravilo posvet o naslavljanju in preprečevanju homofobnega in transfobnega nasilja.
Ob tem so predstavili preliminarne rezultate prve slovenske raziskave o LGBT+ mladih v šolah, dobre prakse iz tujine, slišali smo, kakšne so izkušnje na nekaterih slovenskih šolah in kako se v prihodnje dejavno soočati s to problematiko. Raziskave po svetu kažejo, da se LGBT+ mladi v šolah ne počutijo varne. Adrian Zongrone je raziskovalec pri organizaciji GLISEN, ki se že od devetdesetih let minulega stoletja ukvarja z reševanjem tega problema. To počnejo na več ravneh – v sodelovanju z učenci, učitelji, na ravni učnih načrtov in celovitih politik. Kljub vsem prizadevanjem pa se je po letih napredka situacija v minulih treh letih poslabšala.
“Kot je pokazala naša nacionalna raziskava o šolski klimi, se v Združenih državah Amerike 8 od 10-ih LGBT+ oseb v šoli ne počuti varne zaradi ene od osebnostnih lastnosti. Ko smo jih vprašali, naj definirajo te lastnosti, razloge, zakaj so tarče nadlegovanja, je bil najpogostejši odgovor spolna usmerjenost ali spolni izraz. 7 od 10-ih doživlja verbalno nasilje zaradi spolne usmerjenosti in 6 od 10-ih zaradi spolnega izraza.”
In kako je v Sloveniji? Kakšna je klima v naših šolah? Legebitra je v lanskem šolskem letu opravila raziskavo o tem. Preliminarni rezultati kažejo, da so spremembe v šolah nujno potrebne. Katja Sešek je izpostavila, da imajo mladi v šolah med šolskim osebjem malo zaveznikov, s katerimi se lahko pogovarjajo o svojih stiskah.
“Ne vem, kako se lahko pričakuje, da se potem tak otrok izobražuje, izpopolnjuje in osebnostno raste, če mora 90 odstotkov svoje energije porabiti zato, da samo pride v šolo, tam je in se izogne nasilju. Ali pa se postave zase, se bori zase in zbere pot, da preživi s čim manj odrgninami. To ni dolžnost otroka, da ustvari tako okolje zase, to je dolžnost šolskega osebja.”
