O sodobni družini skozi optiko neapeljskega cikla Elene Ferrante
V minulih desetletjih se je na ekonomskem, političnem, družbenem in kulturnem področju zgodilo veliko sprememb, ki so spremenile družinske vloge in z njimi družinsko življenje. To dogajanje od konca druge svetovne vojne do danes izvrstno popiše Elena Ferrante v neapeljski tetralogiji, ki jo zdaj v celoti lahko preberemo tudi v slovenščini. Četrta knjiga O izgubljeni deklici je v prevodu Anite Jadrič izšla pri Cankarjevi založbi pred mesecem dni. Kot so nam povedali na Mladinski knjigi, je bila to ena najbolj težko pričakovanih izdaj v zadnjem času. Tudi v Sloveniji je tako Elena Ferrante z zgodbo o prijateljstvu med Lilo in Eleno, ki se rodita v revni neapeljski soseski, nagovorila številne bralke in bralce.
Glavna protagonistka Elena je zaradi svoje pisateljske kariere veliko zdoma, skrb za otroke pa prevzemajo sorodnice, sosede, prijateljice in prijatelji. Profesorica doktorica Mirjana Ule s Fakultete z družbene vede Univerze v Ljubljani pravi, da je bilo tako tudi pri nas:
"Take izmenjave, take pomoči, ki so bile samoumevne, prostovoljne, neformalne in seveda neplačljive, so bile zelo pogoste in zelo običajne. Generacijska podpora je bila zelo pomembna, kot v nekem konvoju smo bili. Danes se je spremenilo marsikaj."
Psihologinja Katarina Veselko iz podjetja Ok Consulting pravi, da se je danes podpora pri vzgoji otrok preselila v formalno in plačljivo sfero.
"Zato je tudi težje prositi za neformalno, prijateljsko, neplačano pomoč. Stvarna potreba po neformalnih pomočeh je manjša, hkrati pa izgubljamo to pomemno drožbeno vez."
Profesorica doktorica Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani pravi, da smo daleč od tega, da bi lahko govorili o enakosti. V partnerstvih morda še, ko pa se v zvezi rodijo otroci, moški in ženske hitro zdrsnejo v tradicionalne spolne vloge:
"Pri percepciji moškosti smo še vedno zelo tradicionalna družba, moški imajo zelo velike težave, kadar uveljavljajo bolniške odsotnosti in dopuste za otroke. Pri porodniškem dopustu pa se spoprijemajo z resnimi ovirami, veliko je šikaniranja, veliko smešenja. O tem pripovedujejo moški."
V osupljivi življenjski zgodbi dveh žensk, ki se odvija na nasprotjih med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo Elena Ferrante v Neapeljskem ciklu oriše kompleksno množico vlog, ki jih po drugi svetovni vojni zasedajo ženske, moški in otroci. Ta portret italijanske družbe lahko beremo tudi kot literarizirano kritično študijo vsakdanjega življenja, analiza preteklosti pa razkriva novo dediščino 20. stoletja in nov zorni kot na družinske vloge v sodobni družbi.
