Je vsaka deklica v patriarhalni družbi izgubljena?
Četrta knjiga neapeljske tetralogije Elene Ferrante O izgubljeni deklici opisuje zrela leta prijateljic iz najzgodnejšega otroštva in se pretežno odvija v Neaplju, kjer Elena in Lila spet živita v stari soseski. Tokrat v isti hiši, njuni stanovanji loči le strop oziroma pod. Lila živi spodaj, Elena zgoraj. Umestitev obeh protagonistk v isto hišo revne soseske še podčrta nasprotja, znotraj katerih se odvija zgodba. Med revnim jugom in bogatim severom, delavci in intelektualci, mafijo in politiko, nasiljem in ljubeznijo, lojalnostjo in izdajo. Ta portret italijanske družbe lahko beremo tudi kot literarizirano kritično študijo vsakdanjega življenja – takšna analiza preteklosti pa razkriva novo dediščino 20-ega stoletja in ponuja nov zorni kot na sodobne družinske vloge.
Elena Ferrante nam v neapeljski tetralogiji ponudi tudi analizo moškosti in njegove vloge v družini. Celo na tradicionalističnem patriarhalnem jugu Italije so moški pomagali pri gospodinjskih opravilih in bili dejavno vključeni v vzgojo otrok. Občutek je, da so moški in ženske danes v gospodinjstvih pri vzgoji otrok in skrbi za dom enako obremenjeni. Raziskave pa vendarle kažejo, da smo v resnici še daleč od enakopravnosti.
Osrednja nit neapeljskega cikla Elene Ferrante je prijateljstvo med Lilo in Eleno, ki sta v zadnjem delu, v katerem pisateljica popisuje njuna starejša leta, istočasno noseči in živita ena nad drugo v isti hiši. Skrb za otroke si tako delita. Na vprašanje, kako je treba skrbeti za otroke in kakšna naj bo vzgoja, je danes veliko različnih odgovorov. V oddaji o knjigi, vzgoji in odnosih med spoli s sogovornicami Mirjano Ule, Vesno Leskošek in Katarino Veselko.
