Drugi pogled

“Na stara leta bi se rada vrnila v Kenijo”

Emina Baj je iz rodne Kenije v Slovenijo prišla, ko je imela štiri leta

Emina
foto: Tadej Bernik, Pevski zbor Sankofa

Umetnica in pravnica Emina Baj vodi mednarodni kulturni zavod Ritem Afrike, ki si prizadeva za vzpostavljanje in ohranjanje sožitja med kulturami s poudarkom na afriški kulturi v Sloveniji in tujini. Rodila se je v kenijskem Kisumu, ki leži ob Viktorijinem jezeru. Rodno državo je zapustila zelo zgodaj, pri rosnih štirih letih. Njena družina si je takrat za dom namreč izbrala Novo mesto.

“V mojem okolju je bilo takrat zelo malo vrstnikov iz Afrike. Zaničevalnega odnosa drugih sošolcev ali otrok v vrtcu nisem doživljala. Včasih sem na ulici slišala: “Glej jo, črnko.” A na to nisem gledala kot na nekaj zaničevalnega. So pa vedno govorili: “Emina, ona ima te afriške korenine. Zagotovo dobro pleše, poje, nima problema z nastopi.” Vedno je bilo bolj na to vižo.”

Sogovornica se Kenije iz otroštva spominja le prek zgodb in fotografij drugih. Svojo državo je bolje spoznala med poznejšimi obiski:

“Tam nas je pričakala celotna družina z vsemi vaščani. Bilo jih je čez 60. Pripravili so nam obred. Pričakajo te z odprtimi rokami, z nasmehom. Povsod se počutiš doma, ker te kličejo hči. Tega nikoli v življenju ne bom pozabila.”

Emina Baj zase pravi, da je »internacionalna«, mednarodna. Njen oče je namreč Kenijec, a po rodu iz Ugande. Mama je živela na Hrvaškem, a so njeni predniki iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. Ko Slovenijo primerja s Kenijo, pravi, da so Kenijci bolj topli, odprti, bolj osredotočeni na reševanje problemov, česar se skupaj loti cela družina. Ocenjuje, da bi, če bi se preselila tja, morala marsikaj, česar se je naučila in navadila v Sloveniji, pozabiti ali spremeniti. Se pa v Keniji vidi na stara leta:

“Dnevi tukaj letijo. Večino časa preživiš v službi, potem imaš pa še neke dejavnosti. Želim si, da bi nekoč, morda na stara leta, živela v Keniji. Odprla kakšen hostel ali hotel in poskusila zadnje življenjsko obdobje preživeti v svoji državi, med svojimi ljudmi, med svojo družino. Takrat bi mi pa morda ustrezala ta drugačnost.”