Gospa Maja Gregorič se je na življenje v koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu že dodobra navadila, kot tudi na to, da zaradi invalidskega vozička ne more povsod, kamor bi si še želela. A našla je veliko stvari, ki jo razveseljujejo – v zadnjem času je to predvsem učenje francoščine. Pravzaprav nadaljevanje učenja in izpopolnjevanje znanja jezika. Rada namreč počne stvari, ki človeka izpopolnjujejo in dopolnjujejo. Z Majo Gregorič se je pogovarjala Lucija Fatur.
Maja Gregorič: Ne želim, da mi čas samo mine
Gospa Maja Gregorič se je na življenje v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu že dodobra navadila, v Dom je namreč prišla pred tremi leti in pol. A našla je mnogo stvari, ki jo razveseljujejo – v zadnjem času je to predvsem učenje francoščine. Pravzaprav nadaljevanje učenja in izpopolnjevanje znanja jezika. Rada namreč počne stvari, ki človeka izpopolnjujejo in dopolnjujejo.
Ko prideš v dom, si v bistvu nebogljen, prepuščen bolj kot ne sam sebi. Šele čez čas začneš razmišljati o tem, kako bi koristno uporabil čas, ki ga imaš seveda veliko. Sama sem potrebovala kar leto dni, navajala sem se na dom in na to, da sem zaradi tega, ker sem na vozičku, nekoliko omejena z gibanjem. Zelo sem si želela na učenje francoščine, ki sem se je sicer že učila, ker pa je bilo treba hoditi izven doma, so mi z organizacijo ogromno pomagali moji nekdanji učenci.
Gospa Maja je bila zato nemalo presenečena, ko so tečaj francoščine omogočili v Domu.
Neizmerno sem hvaležna naši direktorici! Nabrala se nas je lepa skupina z najrazličnejšim predznanjem. Krasno se imamo!
Na starost, pravi gospa Maja, se človek spomni na stvari, ki jih v življenju ni uresničil.
Vendar marsikaj lahko nadoknadimo. Gremo v gledališče, na kakšno potovanje, kar pač vsak zmore. Žal sem sama na vozičku, zato si poti ne morem privoščiti. Rada pa pogledam potopisne oddaje. Ne želim pa delati nečesa samo zato, da mi mine čas. Rada se izpopolnjujem, se česa novega naučim. Za tovrstno izobraževanje pa res nikoli ni prepozno.
