Sledi časa

Zakaj je padel berlinski zid in kakšna je njegova dediščina

30 let kasneje so posledice zidu še zmeraj vidne

bwall
foto: Hunter Desportes / Flickr

Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi za njo pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto realnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj.

Po II. svetovni vojni je bila Nemčija na podlagi Potsdamskega sporazuma razdeljena na štiri območja, ki so jih kontrolirale ZDA, VB, Francija in Sovjetska zveza. V vseh treh delih, ki jih ni kontrolirala SZ, so se na podlagi Marshallovega načrta začela obnovitvena dela, katerih glavni cilj je bil, da bi Nemčija postala samozadostna. SZ se s tem ni strinjala in prišlo je do prvih trenj med zavezniki. ZDA, VB in Francija so svoje tri cone združili v eno in življenje v zahodnem delu Nemčije se je začelo hitro relativno izboljševati. V vzhodnem delu so Sovjeti začeli uvajati podobno državno ureditev, v kakršni so živeli tudi sami. Kmalu je Berlin postal mesto, skozi katerega so ljudje z vzhoda začeli bežati na zahod in vzhodni Nemčiji, kasneje imenovani Nemška demokratična republika, je začelo zmanjkovati delovne sile, predvsem pa visoko izobraženega kadra. Začela se je tako imenovana ‘suša možganov’ oziroma ‘Brain Drain’, kar vsekakor ni bilo po godu oblastem na vzhodu.

Besedna zveza ‘berlinski zid’ se je prvič pojavila 15. junija 1961, ko je prvi sekretar komunistične partije Nemške demokratične republike Walter Ulbricht izjavil, da »nihče nima namena graditi zidu«. In vendar mu je avgusta istega leta Nikita Hruščev predlagal prav to. V nedeljo, 13. avgusta 1961, so vzhodno nemški policisti v Berlinu najprej zaprli mejo, nato pa so delavci najprej položili bodečo žico, nato pa so začeli graditi zid. Ko je bil dokončan, je meril približno 157 kilometrov. V višino je meril od 3,4 do 4,2 metra, ob njem je zraslo 186 stražnih stolpov, 20 bunkerjev, protitankovske ovire in signalna ograja. Nadzirale so ga patrulje s psi, na vsakega prebežnika pa so streljali. Prof. dr. Dušan Nećak, upokojeni zaslužni profesor z Oddelka za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani, opisuje stanje, v katerem je bil takrat tako imenovani stari svet, kot svet dveh in pol polov – vzhodnega, zahodnega in neuvrščenih.

Nezadovoljstvo na vzhodu se je kazalo vedno bolj in nekajkrat povzročilo intervencijo Sovjetske zveze. Berlinski zid je postal črna točka. Zaradi njega ali z njim povezanega dogajanja ob nedovoljenem prehodu meje je življenje uradno izgubilo 140 ljudi, starih od enega do 81 let. Beg naj bi se posrečil približno 5000 ljudem, pravijo uradni viri. Zaradi tega se je povečevala tudi napetost na obeh straneh, dodaja Matej Šurc, zunanje politični analitik in komentator, sicer novinar Radia Slovenija, ki je o dogajanju v Berlinu leta 1989 tudi poročal.

Prišel je 9. november 1989 in za ta dan so oblasti NDR napovedale novinarsko konferenco, na kateri so želeli ljudi seznaniti z novim obmejnim režimom, ki naj bi začel veljati tega dne. Nalogo so zaupali   Günterju Schabowskemu, vodji berlinske KP, ki pa ni imel dovolj informacij in ni vedel, da naj bi spremembe stopile v veljavo šele prihodnjega dne. Na vprašanje, kdaj bo nova ureditev začela veljati je tako po nekaj zadrege odgovoril, da kolikor ve, spremembe stopajo v veljavo takoj. V nekaj urah so se na vseh šestih kontrolnih točkah v Berlinu zbrali deset tisoči ljudi, ki so zahtevali odprtje meje. Odgovornosti za ukaz, naj meja ostane zaprta v vodstvu partije ni želel prevzeti nihče in 15 minut pred 11. uro zvečer je poveljnik obmejne policije Harald Jaeger izdal ukaz, naj odprejo vse prehode. Zid je padel.

Berlinskega zidu ni več. 30 let po dogodkih, ki so tudi v vzhodni del Evrope prinesli demokracijo se zdi, da bi se stari kontinent iz teh dogodkov moral naučiti dovolj, da se ne bi zgodili nikoli več. Vendar dr. Nećak v to ni povsem prepričan. Tudi novinarski kolega Matej Šurc, ki je dogodke v Berlinu spremljal in o njih poročal, po 30 letih od padca berlinskega zidu vidi še veliko zidov, ki danes ne bi smeli stati.