Naše poti

O sobivanju na jugovzhodu države spregovorili tudi v predsedniški palači

Srečanje predstavnikov civilnih iniciativ za reševanje romske problematike s predsednikom države

CT8A7499psh
Visit to Slovenia: Nils Muižnieks, Commissioner for Human Rights, Council of Europe Škocjan, Dobruška vas settlement, March 21th, 2017
foto: Dobruška vas, Škocjan

Predstavniki regijskih civilnih iniciativ za reševanje romske problematike so na srečanju s predsednikom republike Borutom Pahorjem, predstavili svoj pogled na kot opažajo poslabšanje odnosov med večinskim prebivalstvom in Romi v Jugovzhodni Sloveniji. O tem in tudi kako je danes v Kočevju, smo se pogovarjali z Maksimiljanom Vovkom, vodjo civilne iniciative Stop nasilju v Kočevju.

Povedali smo kakšna je dejanska slika, kaj se dogaja in kako država ne ukrepa. Predsednik nas je poslušal in obljubil, da bo predlagal obravnavo tematike na decembrskem srečanju štirih predsednikov. Seznanili smo ga s stanjem ne samo v Kočevju, ampak po celotnem Dolenjskem koncu. Dokler so bile v Kočevju specialne policijske enote, se je stanje malo izboljšalo. Kar naenkrat so prišle inšpekcije, ki so kršitelje kaznovale. Na nacionalni platformi za Rome, smo se zbrali predstavniki različnih institucij in podali nekaj smernic kako ukrepati. Kot vem, še vedno bolj kot ne prelagajo odgovornosti drug na drugega. Vsi dobro opravljajo svoj posel, rezultati pa so enaki kot so bili. Na nas posameznikih je, da se angažiramo in stvari prijavljamo, če je treba gremo na sodišče, da se te ki to počnejo obsodi.

Preverili smo kako kaže z vloženo pritožbo dveh romskih družin glede dostopa do pitne vode na evropsko sodišče za človekove pravice? So sodni postopki edina pot do urejenih bivanjskih razmer v nelegalni romskih naseljih? Nevladna organizacija Amnesty International, je skupaj z odvetnico Nino Zidar Klemečič, dvema družinama iz Ribnice in Škocjana, omogočili da vložita pritožbo za kršitev človekovih pravic na evropsko sodišče za človekove pravice. Vodja projektov, Blaž Kovač.

Fokus je ne samo voda, ampak tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja, človekovo dostojanstvo. Od sredine leta 2014, ko smo to vložili do danes, ni nič novega. Postopek teče, zadeva se obravnava, pisni postopek na bi bil končan. Počakati moramo na odločitev sodišča. Ta časovna komponenta, ta prezasedenost Evropskega sodišča za človekove pravice je nek signal – varstvo človekovih pravic je zelo podhranjeno. Da potrebujemo toliko časa, da se tako enostavna stvar razreši, je noro. Med drugim tudi zato ker je Slovenija vmes spremenila Ustavo in v njo vključila pravico do pitne vode. Kar se nas tiče ni kaj novega povedat. Absolutno pričakujemo zmago v njo sploh ne dvomimo, tudi država se tega zaveda. Kljub temu ni ukrepov, ni resnih namenov kakorkoli sanirat stanje. Počakali bomo, da pride tisti papir in potem z njim mahali.

Poklonili se bomo Branku Lustigu, priznanemu filmskemu producentu. Svojo izkušnjo z Romi iz taborišča Auschwitz Birkenau, nam je zaupal leta 2015, ko je obiskal prvi Festival strpnosti v Ljubljani.

V Auschwitzu, pravzaprav Birkenau je bil velik, ograjen kompleks, kjer je v barakah živelo 3500 Romov. To je bil žalosten prizor. Družine, otroci, ženske in moški so bili skupaj, v strahotnem stanju, bolni, imeli so tifus in druge bolezni. Po dveh dneh, ko sem spet prišel mimo ni bilo tam nikogar več. Povedali so mi, da so ponoči ubili 2400 ljudi, 1000 in nekaj pa še naslednji dan. V dveh dneh so vse likvidirali. To je bilo med leti 43 – 44, bil sem še otrok, ampak tega se spomnim in to je grenak spomin na tiste čase. Bojim se, da se čez 50 let o Holokavstu sploh ne bo govorilo.