Mnenja o tem, ali naj Slovenija dopusti, da se v prihodnje del visokošolskih študijskih programov izvaja v tujih jezikih, se močno razlikujejo
Pomena ustanovitve ljubljanskega vseučilišča za razvoj slovenske družbe skoraj ne moremo preceniti. Univerza v Ljubljani je namreč z ustreznim znanjem opremila ter osebnostno oblikovala generacije najbolj bistrih, nadarjenih in prizadevnih Slovenk in Slovencev, ki so nato poskrbeli za vsestranski gospodarski, umetnostni in znanstveni napredek Slovenije. Pri tem pa je Univerza poskrbela, da so bili vsi ti ljudje funkcionalno polno pismeni v slovenščini, to pomeni, da so – na kateremkoli področju pač so že delovali – zgodovino našega prostora zdaj ustvarjali v slovenskem jeziku in ne, kakor stoletja poprej, v latinščini ali nemščini.
Toda sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani se postavlja vprašanje, ali ni nastopil čas za spremembo. V globaliziranem svetu se kaj lahko zdi, da morajo nove generacije, če hočejo v življenju uspeti, znati misliti, pisati in delovati ne toliko v slovenščini kakor v kakem drugem jeziku. Zato se že nekaj časa pogovarjamo, da bi na naših univerzah dopustili, da se del študijskih programov izvaja v tujih jezikih, predvidoma še zlasti v angleščini.
Debata med zagovorniki in nasprotniki sprememb 8. člena Zakona o visokem šolstvu je, pričakovano, precej ostra. Kdo ima prav? Je med obema pogledoma mogoče poiskati nekakšno srednjo pot, ki bi poskrbela, da se ne oropamo za bogato dediščino, ki so nam jo zapustili predniki, a se obenem ne zazidamo v nacionalni atavizem?
To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo: jezikoslovca in slovenista akad. dr. Marka Jesenška, predavatelja na mariborski Filozofski fakulteti, pa vršilko dolžnosti generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo Jano Javornik, ter jezikoslovca in slovenista, ki predavata na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Stabeja in akad. dr. Andrejo Žele.
