Duhovna misel

Alenka Veber: Zlo in dobro

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega.
Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8)
Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo.
»Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic.
V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem …
Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo.
Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: ‘Kateri volk na koncu zmaga?’«
In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.«
Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše.
Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla.
Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, preko katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo, in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jim bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju obnašala različno.
V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar.
Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih.