Če želimo vedeti, kaj jemo, oziroma bolje rečeno, če želimo vedeti, kako jemo, moramo poznati tudi nekaj osnov anatomije in fiziologije človeškega telesa, torej razumeti, kakšni procesi se dogajajo v naših telesih. Ali vemo, zakaj recimo žvečimo hrano in kolikokrat bi morali prežvečiti grižljaj večjega kosa?
Preveliki kosi hrane, ki jih prehitro pogoltnemo, so dodatno breme za želodec in črevesje
“Narava bo kaznovala vse, ki ne žvečijo!” Tako je v začetku 20. stoletja svaril ameriški nutricionist Horace Fletcher. Verjel je, da se skrivnost zdravega prehranjevanja skriva v žvečenju. Po njegovem mnenju naj bi vsak grižljaj prežvečili 32-krat. To v praksi pomeni približno pol minute. Potem naj bi glavo nagnili nazaj in pustili, da hrana steče po grlu. S tem se naj ne bi zredili, telo pa bi takoj absorbiralo vsa hranila, ki jih potrebuje.
Četudi ne gremo v takšne skrajnosti, da bi šteli svoje grižljaje, je prav, da razumemo nekaj osnov anatomije in fiziologije človeškega telesa. Tako recimo razumemo, da se prehitro hranjenje in neučinkovito žvečenje lahko kažeta v napihnjenosti po obroku, pove prof. dr. Marko Kreft iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
“Če pride v želodec večji kos hrane, lahko kislina ne prodre v vse dele hrane. Taka hrana se potem ne dezifincira, lahko pride tudi do lažjih okužb, encimi ne morejo priti zraven. Taka hrana potem dlje časa po črevesju potuje neprebavljena. Lahko pride tudi do debelega črevesja in tam povzroča prebavne motnje.”
Če hrano dlje časa žvečimo, tudi hitreje začutimo občutek sitosti. S tem se torej lahko izognemo prenajedanju, opozarja prehranska terapevtka Alja Dimic iz Centra prehranske terapije Holistic.
“Ko jemo, dajmo se usesti zraven in se osredotočit samo na to, da jemo. Ne glejmo zraven računalnikov, tablic. Tako dejansko res pojemo točno toliko, kot resnično potrebujemo.”
