Smrt človeka, zaradi katerega je bilo prelite toliko krvi, je zmaga. Ali z besedami republikanskega senatorja Lindseyja Grahama, za katere senator misli, da jih morajo izreči tudi demokrati: »Dobro opravljeno, gospod predsednik.« Zgodba Donalda Trumpa je premočrtna: kalifat je poražen, izpolnjene so obljube o umiku ameriških vojakov iz Sirije, rešena je zadrega s taktičnimi zavezniki Kurdi, dolgoletni zavezniki Turki so zadovoljeni in zdaj še smrt voditelja teroristov. Popolno, bi rekel predsednik Trump, edinstveno. Z ubojem al-Bagdadija je Trump učinkovito utišal kritike njegove politike do Sirije iz republikanskih vrst in obenem dal grenko lekcijo demokratom v trenutku, ko ga želijo odpoklicati. Sirija je prinesla prvo razpoko v republikansko varnostno obzidje okrog predsednika in kaže, da je razpoka sanirana. Za Washington ni tako zelo pomembno, da so stvari na terenu, predvsem tujem, drugačne od uradnih razlag. Gre predvsem, čeprav ne zmeraj, za instrumentalizacijo tujine za dosego notranjepolitičnih ciljev. Tisti, ki bo v tem trenutku opozarjal, da so na Bližnjem vzhodu, kjer sta zdaj na potezi predvsem Turčija in Rusija, s slednjo tudi Iran, ZDA potegnile kratko, bo ožigosan za dlakocepskega nasprotnika Donalda Trumpa. Bo kar držala metafora enega od ameriških kolegov: Donald Trump je kot sončev mrk. Če strmiš vanj, si v nevarnosti, da oslepiš. Če pa opazuješ njegov vpliv na okolico, vidiš obrise klasične republikanske, konservativne agende, zaradi katere je bil Donald Trump izvoljen in bo morda še enkrat. Smrt al-Bagdadija, pa če je še tako pomembna, je zgolj kamenček v mozaiku, ki se imenuje »Najprej Amerika, America First.«
Operacija ameriških posebnih enot, med katero je bil ubit voditelj Islamske države Abu Bakr al-Bagdadi, še zmeraj odmeva po svetu, predvsem pa v Združenih državah Amerike.
Smrt človeka, zaradi katerega je bilo prelite toliko krvi, je zmaga. Ali z besedami republikanskega senatorja Lindseyja Grahama, za katere senator misli, da jih morajo izreči tudi demokrati: »Dobro opravljeno, gospod predsednik.« Zgodba Donalda Trumpa je premočrtna: kalifat je poražen, izpolnjene so obljube o umiku ameriških vojakov iz Sirije, rešena je zadrega s taktičnimi zavezniki Kurdi, dolgoletni zavezniki Turki so zadovoljeni in zdaj še smrt voditelja teroristov. Popolno, bi rekel predsednik Trump, edinstveno. Z ubojem al-Bagdadija je Trump učinkovito utišal kritike njegove politike do Sirije iz republikanskih vrst in obenem dal grenko lekcijo demokratom v trenutku, ko ga želijo odpoklicati. Sirija je prinesla prvo razpoko v republikansko varnostno obzidje okrog predsednika in kaže, da je razpoka sanirana. Za Washington ni tako zelo pomembno, da so stvari na terenu, predvsem tujem, drugačne od uradnih razlag. Gre predvsem, čeprav ne zmeraj, za instrumentalizacijo tujine za dosego notranjepolitičnih ciljev. Tisti, ki bo v tem trenutku opozarjal, da so na Bližnjem vzhodu, kjer sta zdaj na potezi predvsem Turčija in Rusija, s slednjo tudi Iran, ZDA potegnile kratko, bo ožigosan za dlakocepskega nasprotnika Donalda Trumpa. Bo kar držala metafora enega od ameriških kolegov: Donald Trump je kot sončev mrk. Če strmiš vanj, si v nevarnosti, da oslepiš. Če pa opazuješ njegov vpliv na okolico, vidiš obrise klasične republikanske, konservativne agende, zaradi katere je bil Donald Trump izvoljen in bo morda še enkrat. Smrt al-Bagdadija, pa če je še tako pomembna, je zgolj kamenček v mozaiku, ki se imenuje »Najprej Amerika, America First.«
