V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
