Evropska unija velja za največji humanitarnega igralca na svetu, letos naj bi za humanitarno pomoč namenila več kot poldrugo milijardo evrov. Bodočega komisarja Lenarčiča tako na predvidenem področju kot pri ustvarjanju vpliva znotraj Evropske komisije čaka veliko dela. Komentar Matjaža Trošta
Komentar Matjaža Trošta
Evropska unija velja za največji humanitarnega igralca na svetu, letos naj bi za humanitarno pomoč namenila več kot poldrugo milijardo evrov. Bodočega komisarja Lenarčiča tako na predvidenem področju kot pri ustvarjanju vpliva znotraj Evropske komisije čaka veliko dela.
Ni slabih resorjev, pravijo nekateri, a vendarle je dejstvo, da resor državi v trenutni ureditvi pač preprosto pripada, tako da je razprava o tem, ali je resor boljši ali slabši še kako smiselna. Z njim je lahko država v recimo temu 1. evropski ligi, in ta položaj to ni. Doslej si je Slovenija prizadevala za to, da bi se izkazovala in obdržala kot država, ki je v jedru evropskega povezovanja, članica schengna, evra, tudi vojaškega sodelovanja. Drugače je pri kandidaturah za komisarke in komisarje, kjer je v zadnjih dveh primerih preprosto prezrla, da gre kljub siceršnjim pristojnostim -tudi ali pa predvsem- za politični organ odločanja v Evropski uniji. Komisar Lenarčič v tej komisiji glede na resor ne more računati na pomembnejšo politično vlogo, na nek način je že s kandidaturo kariernega diplomata slovenski premier presodil, da gre nemara zaupati zgodbicam o nadnacionalnem delovanju evropskih komisarjev ali pa – kar bi bila napaka-, da ga usmerjanje bruseljskih procesov in vplivanje nanje niti ne zanima. Resnica o Komisiji je daleč od nadnacionalnosti. Res je, da bo Lenarčič po predvideni potrditvi sedel na večmilijardnem resorju, a ta denar ne bo na razpolago za njegove ideje in vizije, temveč je to denar, ki ima namembnost že vnaprej določeno, komisar je bolj ali manj le koordinator. Velik delež delovanja komisark in komisarjev predstavljanje prodajanju pristopov evropske komisije – Lenarčič nikoli ni zares nastopal, njegova moč je predvsem v tihem, diplomatsko-uradniškem multilateralnem krogu. V tem pogledu je položaj zanj celo ustrezen in mu – ob slabšem izhodišču in manjših pričakovanjih – ponuja tudi priložnost, da prav s tihim diplomatskim znanjem Ljubljani približa pod Junckerjem od Slovenije dodobra oddaljeno Komisijo.
