Ultrazvok

“Čakalne dobe v psihiatriji so nedopustne”

10. oktober je svetovni dan duševnega zdravja

photo_589881_20180607_4
foto: Srdjan Zivulovic /BOBO

Pri nas najpogostejše duševne motnje so: depresija, tesnobnost, odvisnosti, prizadetosti spoznavanja in spomina ter drugi kognitivni primanjkljaji v starosti in številne druge motnje – recimo motnje hranjenja. Največji primanjkljaj kadra za psihiatrično obravnavo otrok in mladostnikov ter odraslih je v zasavski, pomurski in koroški regiji. V vseh vrstah napotitev – redno, hitro in zelo hitro – čakalne dobe v povprečju presegajo dopustne meje, pove Matej Vinko, dr. med. z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

“Za psihiatra se z napotnico “zelo hitro” čaka nekaj več kot 30 dni, za “hitro” se čaka nekaj več kot 50 dni in za “redno” 80. V Sloveniji imamo nekaj čez 12 psihiatrov na 100 tisoč prebivalcev, na Norveškem jih imajo 50 in na drugi strani v Bolgariji samo sedem.”

Problem nezadostne psihiatrične oskrbe pri nas je tudi dejstvo, da obstoječi kadri še niso povsod organizirani tako, da bi lahko bili karseda učinkoviti. Rešitev, ki je od sprejetja marca 2018 na dlani in se ponekod že izvaja, je zapisana v Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–28. Ta zajema celostno skrb države na področju duševnega zdravja in upošteva tudi druge razpoložljive kadre, ki morajo biti vključeni v ta sistem, opozarja dr. Vesna Švab, dr. med., spec. psih., predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje. 

“Na terenu niso samo psihiatri in klinični psihologi, ampak tudi medicinske sestre, socialni delavci, delovni terapevti … Povezati te poklicne skupine je ključno.”

Korakamo veliko hitreje, kot smo mislili, da bomo korakali,” pravi Jožica Maučec Zakotnik, dr. med. spec. z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Do konca leta naj bi pri nas tako delovalo približno deset centrov duševnega zdravja za otroke in mladostnike ter deset za odrasle.

Podpredsednik Slovenskega združenja za duševno zdravje Edo Belak: “Člani timov povedo, da so prišli do ljudi, ki so imeli “zastarelo” shizofrenijo. Ker enostavno niso imeli dostopa do storitev in niso imeli možnosti, da bi se s komer koli posvetovali, se zdravili. In so jih našli.”