Kantilene ranjenega sveta

Četrta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

KORUZNO ZRNO 22
foto: Lado Jakša

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Borut Činč, Lado Jakša in Milan Dekleva. Pogovarjamo se o albumih Rimska cesta in Biti tu, ob poslušanju pesmi pa odkrivamo njihovo družbenokritično komponento.

 

»Tomaž je imel slovenski jezik za nekaj, česar se sploh ne bi smel vsakdo dotikati … Kadarkoli smo govorili o verzih ali pa o jezikih, je bilo popolnoma jasno, da je to zanj ne samo svet tišine, kadar razmišljaš o jeziku, ampak tudi svet svetosti. Tako kot muzika. Če bi ga kdaj kdo potegnil za jezik in bi ga vprašal: Tomaž, ali lahko vsak igra, ali lahko vsak poje iz srca, bi najbrž rekel: Mislim, da ne, čeprav ima vsak pravico.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

Milan Dekleva je v spremni besedi k plošči Biti tu pesmi Tomaža poimenoval »Kantilene ranjenega sveta«. S slikovitimi podobami nas odpeljejo v neke oddaljene svetove, vendar v njih odzvanja tudi bolečina sedanjosti. Liričnost glasu Tomaža Pengova je še pred začetkom njegove poklicne glasbene poti prepričala člane skupine Mladi Levi, da so ga povabili k snemanju vokala za eno od njihovih pesmi: pretresljivo balado Oda Ireni z besedilom Dušana Velkaverha in glasbo Tomaža Habeta.

»Meni je žal, da ga je večina ljudi poznala kot človeka, ki je postal slaven (in to upravičeno), kot posebneža in kot lepotca. Tako kot mi je enako žal za nekaj slikarjev iz tistega obdobja, ki jih tudi ni več: da so jih bolj poznali po zunanjosti kot pa po krhki in mogočni notranjosti. Tomaž je zagotovo bil zelo nedostopen – na videz tega ni kazal. Bil je zelo nedostopen, zelo vase zaprt in to je hkrati po eni strani napajalo njegovo modro kri, po drugi strani pa mu je na en način onemogočalo razvoj. V nekem trenutku se je ustavil in se je dolgo, dolgo ukvarjal s tem, kar je že nastalo …«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

Ko je bila druga plošča, Pripovedi, leta 1988 končno za njim, je nekaj pritiska javnosti  vendarle odpadlo. Tomaž Pengov je počasi ustvarjal naprej in se znašel v studiu Boruta Činča.

»To smo celo glasbeniki tako v šali imenovali – obdobje snemanja, ki res dolgo traja med eno in drugo ploščo – en pigl. Ko je pri meni posnel Rimsko cesto, se je zgodil čudež, ker je Biti tu posnel tri leta zatem, se pravi manj kot pol pigla zatem … Glavna razlika med Rimsko cesto in to, da je pri Rimski cesti Tomaž imel že vse pripravljeno, preden je prišel v studio. Pri Biti tu pa večino tekstov sploh še ni imel. Imel je melodije in mi je zaigral in je rekel, ja, veš, Borut, tu pri tebi je en tak krasen štimung, tako da bi jaz kar tukaj pisal tekste. Sem rekel, ja, Tomaž, ni problem. In potem jaz sedim, on sedi zraven mene tam v snemalnici in piše, piše …«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

 

Na tretji in četrti plošči ob vokalu in kitari Tomaža Pengova zazvenijo tudi drugi inštrumenti, ki so jih prispevali Borut Činč, Bojan Drobež, Andrej Strmecki, Matjaž Sekne in Lado Jakša. Slednji nam takole razloži svoj pogled na Pengovovo glasbo.

»On recimo ni obvladal neke blazne množice akordov in s tem glasbenih barv in raznih dimenzij aranžiranja, ampak s temi par akordi je ustvaril neko tako razpoloženje, ki ga vsi tako cenimo, ker jih je znal na en poseben način postavljati drugače kot ostali …«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Na njegovo ustvarjanje je poleg glasbe vplivala tudi druga umetnost:

»Mislim, da je bil v splošnem smislu estet in ga je poleg glasbe zanimala beseda, literatura, slikarstvo, film … V enem takem širšem smislu estet pa etično res razmišljujoč in poduhovljen prijatelj naš.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Skozi pesmi je mogoče zavzeti tudi aktivno, kritično stališče do družbenega stanja, kar je večkrat storil tudi Tomaž Pengov. Leta 1978 je izšla njegova mala plošča Napisi padajo / Črna pega čez oči. Druga pesem ima Ježkovo besedilo, s prvo pesmijo, ki jo je pozneje spremenil v Obrazi padajo, pa se je Pengov postavil po robu uničevanju slovenskih napisov na Koroškem.

 

»Kaj je bila zanj politika? Nikakor ne pripadnost kakšni stranki ali kakšnemu človeku, ki jo je vodil. Tomaž je politično razmišljal o naravi in o človeku.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi ko že ni več tako aktivno ustvarjal kot v svoji mladosti, je Tomaž Pengov vztrajal pri svoji kritični drži do sveta. Eno svojih poznih pesmi, Jebel Marra, je napisal za dokumentarni film o Darfurju iz leta 2008, Vojna za vodo Toma Križnarja.

 

»Po eni strani je hotel biti angažiran, ampak angažiran v tem smislu, da so ga bolele krivice – se spomnite Generalov ali pa Napisi padajo … Veliko takšnih tem je skušal uporabiti na nevsiljiv način, opozoriti, kaj se dogaja. Ampak to ni bil angažma na prvo žogo. To je bil eksistencialni angažma, ki je izhajal iz njegove stiske: da se ta svet zapira, da ljudje postajamo brezbrižni – to, kar še zmeraj čutimo danes kot vedno večjo težo … Po drugi strani je pa upesnjeval tisto, čemur sem jaz rekel »magični eksistencialist«. Njegove pesmi so bile prizadete s tem, kar se je dogajalo v njegovi bližini. Niso bile abstraktne pesmi, ki bi govorile o nekih zelo oddaljenih, metafizičnih stvareh, ki so izven tega sveta, ampak je prej bil neke sorte budist. On je stvari videl v svoji bližini, v imanenci tega sveta, to se pravi, tisto, kar človeka presega, je vedno v tvoji bližini, je vedno zraven tebe ali pa celo v tvoji duši. Se pravi, imanenca je transcendenca …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Karkol je zadnja pesem, ki jo je posnel Tomaž Pengov, in sicer za zvočno knjigo Drevo in zvezda (2011). Pesem nekoliko odstopa od njegovega siceršnjega sloga. Jezik je bliže tistemu, ki ga je srečeval v svojih priredbah ljudskih pesmi, v posameznih verzih in melodičnih utrinkih pa se zasvetijo drobci njegovih starejših pesmi.