Duhovna misel

Duhovna misel

duhovna-misel
foto: stockphoto

Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre.
Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege.
Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta.
Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne?
Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti.
Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo.
Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več.
Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom.
Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe.
Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah.
A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.