Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Marisa Meutia Kogovšek je iz indonezijske Džakarte v Slovenijo prišla, da bi se izognila prometnim zamaškom in imela več časa za družino
Marisa Meutia Kogovšek je v Slovenijo prvič prišla pred okvirno 15 leti. Takrat je bila tudi službeno. Najbolj sta ji v spominu ostala balkonsko cvetje na slovenskih hišah in čez konce tednov zaprte trgovine, v žepu pa slovenski tolarji, ki jih hrani še danes. Pozneje je spoznala Slovenca, s katerim se je poročila, in po nekaj letih bivanja v Džakarti so se odločili za selitev:
“Moj mož ne prenese prometnih zastojev v Džakarti. Za zelo kratko razdaljo lahko namreč v avtu obtičiš tudi po več ur. Jaz sem tega seveda navajena, saj sem tam odrasla. A se strinjam z njim, da je na koncu dneva to za našo družino težava. Dan namreč vedno začneš zgodaj, da boš prišel pravi čas v službo. Zaradi zastojev je prav tako težko priti domov v nekem doglednem času, da bi lahko nekaj časa preživel z otroki.”
Mraz, dolge čakalne dobe pri zdravniku, pomanjkanje indonezijske hrane in tradicionalnega zeliščnega napitka – to je seznam stvari, na katere se je najtežje navadila. V uteho pa ji je lahko goveja juha, ki jo spominja na dom:
“Obožujem govejo juho. Je moj najljubši slovenski obrok, saj je zelo podobna naši juhi iz govejega repa, ki jo imenujemo sop buntut. Zelo rada imam tudi golaž, segedin, buranjo, razne obare. Eno zelo dobro sem jedla, ko sva šla s tastom v hribe. Pa tudi štruklje in potico. To sem nekoč pomagala pripraviti tašči. Pripravlja jo na tradicionalen način, brez uporabe mešalnika. Mešanje testa na roke je bilo zelo naporno. Zaradi tega me je zvečer bolel sklep v rami.”
