Razstava Roma Aeterna v Narodnem muzeju Slovenije razkriva, kako globoko je kiparstvo starega Rima zaznamovalo zgodovino evropske umetnosti
Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna, mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iščemo pa jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom namreč gostimo Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej.
