V trgovini stojite pred dobro založeno polico s šamponi za lase, vendar med njimi ni vašega najljubšega. Ker si boste lase vseeno morali umiti, časa, da bi šli drugam, pa nimate, se boste morali odločiti, ali bi raje vzeli šampon, ki lasem daje sijaj, tistega, ki jih regenerira ali jim da volumen, tistega, ki je namenjen barvanim lasem, ali tistega, zaradi katerega bodo lasje po obljubah izdelovalca rasli hitreje. Tovrstne odločitve so sestavni del našega življenja. Nekatere so lažje, skoraj avtomatske, druge težje. Pri nekaterih je jasno, kaj je pravilno, pri drugih niti najmanj. O spopadih, ki divjajo v naših možganih, ko se moramo odločiti, z Uršo Bernardič, ki je po koncu študija biopsihologije in magisterija iz vedenjske nevroznanosti doktorska asitentka na Univerzi v Ženevi.
O racionalnosti odločanja, vrednotenju možnosti in množici dražljajev, ki ovirajo hitro odločanje, z Uršo Bernardič
V trgovini stojite pred dobro založeno polico s šamponi za lase, vendar med njimi ni vašega najljubšega. Ker si boste lase vseeno morali umiti, časa, da bi šli drugam, pa nimate, se boste morali odločiti, ali bi raje vzeli šampon, ki lasem daje sijaj, tistega, ki jih regenerira ali jim da volumen, tistega, ki je namenjen barvanim lasem, ali tistega, zaradi katerega bodo lasje po obljubah izdelovalca rasli hitreje. Takšne odločitve so sestavni del našega življenja. Nekatere so lažje, skoraj avtomatske, druge težje. “Odločanje se zgodi v ventromedialnem prefrontalnem korteksu,” pove Urša Bernardič, ki je po koncu študija biopsihologije in magisterija iz vedenjske nevroznanosti doktorska asistentka na Univerzi v Ženevi, in za primer navede tipično jutranjo odločitev o izbiri zajtrka:
“Če se odločamo, ali bi za zajtrk pojedli jabolko ali banano, oba sadeža ovrednotimo. To pomeni, da subjektivno ocenimo, kako všečen nam je en sadež in kako drug. Ko imamo obe vrednosti, v skladu z nevroekonomsko teorijo pravimo, da izberemo tisto z višjo vrednostjo.”
Hitreje in lažje se odločimo, če se znajdemo v poznanih položajih, če se odločamo o znanih predmetih in proizvodih. Odločanje takrat postane veliko bolj avtonomno in lahko govorimo o navadah. Primer tega je na primer umivanje zob, ko se ne odločamo zavestno, kakšne gibe bomo naredili. Odločitve so veliko težje, ko se znajdemo v novih okoliščinah, sploh če nas obkroža množica dražljajev, pravi sogovornica: “Naš senzorični sistem sprejema zelo veliko kompleksnih informacij o našem okolju, več, kot jih lahko filtrira in obdela.
Človeška pozornost je eden najbolj omejenih virov 21. stoletja.
Te omejitve so pripeljale do različnih strategij obdelave informacij. V osrčju mojega zanimanja pa je, ali nam to lahko pomaga razumeti, zakaj so naše preference v procesih odločanja tako nestabilne.”
