Gorsko reševanje je način življenja, Gorska reševalna zveza Slovenije pa nepogrešljiva prostovoljna organizacija, ki povezuje sedemnajst društev in postaj. Zahtevna gorska in druga reševanja s srečnim koncem so največja spodbuda za izurjene, telesno in duševno dobro pripravljene ekipe. O predanem delu in položaju gorskih reševalcev se bomo pogovarjali z Janezom Rozmanom, predsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije, ki se je gorskim reševalcem pridružil zaradi osebne nesreče v gorah.
Uspešno gorsko reševanje je plod moštvenega dela
Gorsko reševanje je način življenja, Gorska reševalna zveza Slovenije pa nepogrešljiva prostovoljna organizacija, ki povezuje sedemnajst društev in postaj. Zahtevna gorska in druga reševanja s srečnim koncem so največja spodbuda za izurjene, telesno in duševno dobro pripravljene ekipe. O predanem delu in položaju gorskih reševalcev smo se pogovarjali z Janezom Rozmanom, predsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije, ki se je gorskim reševalcem pridružil zaradi osebne nesreče v gorah.
»Vsaka pomoč helikopterja pri gorskem reševanju je dragocena. Še ta mesec je na brniškem letališču dežurna posadka helikopterja, v kateri so tudi gorski reševalec letalec, policist in zdravnik. Približno polovico vsega reševalnega dela opravi helikopter, v številnih primerih pa pomagajo tudi reševalci s klasičnim gorskim reševanjem. Učinkovitost lahko pogojujejo vremenske razmere, sočasnost posredovanj, prednost imajo nujni primeri.«
Rozman opaža, da slovenske gore obiskujejo planinci, ki so se izobraževali v planinskih društvih, in turisti. Razlika je očitna. Pri planincih in gornikih opazijo znanje, pripravljenost, odgovornost. »Pri turistih pa je vse bolj površno.«
Gorski reševalci se srečujejo tudi s problemi, denimo, s prostori v Kamniku in Tržiču. Z nekaterimi delodajalci v primeru reševalnih akcij gorski reševalci dobro sodelujejo, z drugimi imajo probleme. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi predvideva povračilo stroškov odsotnosti z dela in povračilo stroškov posredovanja. Želijo si, da se zadeve sistemsko uredijo.
»Gorski reševalci smo se za prostovoljno odločili sami, vsak nesrečen primer ti leži na duši, pusti sledi, se ga spominjaš. Po posredovanjih s pogovorom, z zaupanjem reševalci skušamo prebroditi stiske ob spoznanju, da ponesrečenemu nisi mogel več pomagati. Po posredovanjih se sprašujemo, ali smo naredili vse, včasih moramo tudi drug drugemu dati korajžo za nadaljnje delo. Gorski reševalci imamo tudi možnost psihološke pomoči.«
Dodaja, da je podpora družine nujna. »Ko pozivnik zazvoni, enostavno odidemo.« Brez te podpore bi njihovo delo zvodenelo. Potrebno je odrekanje, razumevanje, prilagajanje. »Naše družine, partnerji in ostali najbližji so B enota gorskih reševalcev.«
So danes še časi za prostovoljstvo?
»Moj odgovor je pritrdilen, so pa tudi izjeme. Živimo v pridobitniški družbi. Osebno pa me najbolj moti, da nekateri to prostovoljstvo izkoriščajo sebi v prid za lastno promocijo. Uspešno gorsko reševanje je plod moštvenega dela, dobro usposobljenih posameznikov Mislim, da mora to prostovoljstvo ostati v takšnih okvirih.«
