Intervju

Ivan Lorenčič

Dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor o težavah v šolstvu, pomanjkanju politične volje in dobrih dijakih

Ivan Lorencic 1
foto: Osebni arhiv Ivan Lorenčič

Čeprav smo v preteklih mesecih veliko govorili o preobremenjenosti učencev, o financiranju zasebnega šolstva, o delovnem času učiteljev in o teži šolskih torbic, je Ivan Lorenčič prepričan, da bi morali našo pozornost nameniti drugim težavam v šolstvu: prenovi šolskih programov, učnih načrtov, splošne mature in spremembi vpisnih pogojev za prehod na višjo stopnjo izobraževanja. Beseda je v radijskem Intervjuju tekla tudi o avtoriteti učiteljev, novih generacijah dijakov in staršev, njegovih izkušnjah s politiki in z vodenjem Zavoda RS za šolstvo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To ustanovo je vodil v času, ko sta se uvajali devetletka in splošna matura, torej ključni reformi slovenskega izobraževalnega sistema. Pred in po tem je bil oz. je ravnatelj gimnazije, s katere prihajajo številni uspešni slovenski dijaki – tisti, ki se uvrščajo na mednarodne olimpijade znanja, dosežejo vse točke na splošni ali mednarodni maturi ali pa sodelujejo v številnih umetniških obšolskih dejavnostih na šoli. Po njegovem mnenju sicer dobrega dijaka ne naredijo le ocene, temveč tudi skrb za drugega, zmožnost, da vidi svet iz perspektive drugega, tistega, ki mogoče ne živi v tako dobrih življenjskih pogojih kot on sam. Na to dijake opozarja tudi šola, saj ta zmožnost pogosto v domačem družinskem okolju ni poudarjena. “Šola bo zato zmeraj bolj prevzemala tudi vzgojno funkcijo,” verjame Lorenčič, svojim učiteljem pa v hecu večkrat pravi: “Od teh dijakov bo odvisna vaša pokojnina.” Prevzeli bodo namreč vajeti države.

O svojih izkušnjah ravnateljevanja je napisal knjigo Moje življenje z Drugo, sicer pa je tudi kot ravnatelj še vedno vpet v razprave in predloge prenove našega šolskega sistema. A te se ne zgodijo, ni prave politične volje:

“Zdaj smo v nekem stanju, ko bi se morala država, ne le samo šolstvo, vprašati, kaj bomo s šolstvom v prihodnje. Od zadnje resne spremembe v šolstvu je 23 let. Od takrat ni bilo nekega resnega razmisleka, ali je to, kar počnemo, še prav, ni resne spremljave. Pišejo se bele knjige, ki jih nato ministri dajo v predale, resnega poskusa sprememb pa ni bilo. To bi morala biti tudi stvar nekega konsenza države, politike, da hočemo iti naprej.” 

“Gimnazija je kot postarana lepotica. Ima svoje kakovosti, ampak resnično potrebuje spremembe. Pri čemer bi moral ostati tisti glavni cilj: splošno izobraževanje s prehodom na univerzo, bi pa morala imeti vsaj na koncu šolanja možnost večje izbire premetov, jih nekaj v zadnjih dveh letih tudi ne imeti. Dober primer za to je mednarodna matura, a te ne gre kar kopirati.”