Intelekta

Pogovor o spolnosti moramo normalizirati

Spolne odnose imamo zaradi užitka

spolnost
foto: free-photos/pixabay

V minulih desetletjih so se na področju spolnosti zgodile velike spremembe. Kontracepcijska tabletka, seksualna revolucija, HIV/AIDS epidemija, viagra, digitalizacija pornografije, gibanje #jaztudi. Zdi se, da tabujev ni več. Ali to drži, ali pa je prav pogovor o spolnosti danes največji tabu? Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti?

Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, pozornost moramo premakniti k pozitivnemu pogledu na spolnost. Sproščen pogovor o spolnosti je za ta premik ključen, pravi predsednik Evropskega združenja za spolno medicino Coby Reisman:

Ljudje se o tem ne upajo pogovarjati, ne le s strokovnjaki, temveč niti drug z drugim. Če se partnerja o spolnosti ne pogovarjata med sabo, kako se bosta šele z zdravstvenimi strokovnjaki? To je zelo pomemben vidik – naučiti moramo ljudi, ne le javnosti, ampak tudi zdravstvene strokovnjake, pogovora o spolnosti. Ne potrebuje vsak zdravljenja spolnih motenj, vendar ima vsak posameznik kdaj v svojem življenju skrbi v zvezi s spolnostjo. Če se take obdržijo dlje časa, se iz njih lahko razvije spolna disfunkcija. Ko pa ponudiš pravo informacijo, lahko rešiš veliko težav in izboljšaš kakovost življenja. Ljudje so srečnejši.

Otroci se že zelo zgodaj pripravljeni na pogovor o spolnosti – pri treh letih. Takrat jih naučimo, kako naj pazijo nase. Naučiti jih moramo, da se določenih delov njihovega telesa ljudje ne smejo dotikati. Z otroki se moramo o telesu in spolnosti pogovarjati v vsaki fazi razvoja. Shalini Andrews, svetovalka za spolno zdravje:

Ko je bila moja hči stara 11 let, me je vprašala: “Ali lahko zdaj zanosim?” V moji državi lahko ženska zakonito zanosi, kadar koli želi, ampak spolnost je zakonita šele pri 16-ih. Zato sem ji rekla: “Da, lahko zanosiš, vendar je legalnost pri seksu drugačna. Imaš pa pravico, pravica ženske je, da zanosi, če želi. Ampak ali si pomislila, kaj vse moraš početi, če želiš skrbeti za dojenčka?” In ko je spoznala, koliko dela je z dojenčkom, si je premislila. Ampak z otroki se je treba pogovarjati o teh stvareh.

Kot še poudarja, jim moramo povedati, da imamo spolne odnose zaradi užitka. To je po njenem ključno. Če ceniš svoje telo in ga uporabljaš za užitek, se boš izogibal infekcijam, neželeni nosečnosti in še številnim drugim stvarem. Normalizacija pogovora o spolnosti zmanjšuje tudi spolno nasilje:

Z odprtim pogovorom o spolnosti sicer ne moremo preprečiti posilstva, lahko pa ga prijavimo. Pri spolnosti nič ne sme biti tako hudo, da o tem ne bi mogel govoriti. Tudi to moramo povedati otrokom, tako fantom kot dekletom. Fantje še posebno težko povedo, da so bili posiljeni. Tudi moški so lahko žrtve nadlegovanja in žrtve nasilja v družini. Zato je to pomembno za oba spola in tudi za ljudi z nebinarnimi spolnimi identitetami.

Kot poudarjajo sogovorniki, je ključna celovita spolna vzgoja. Dober primer je Nizozemska. Tam otroke od četrtega leta dalje učijo o njihovih telesih in spolnosti. Z otroki in mladostniki se odkrito pogovarjajo doma, v šoli in pri zdravniku. Posledice obvezne spolne vzgoje so dviganje starosti ob prvem spolnem odnosu, manj najstniških nosečnosti, manj splavov, manj okužb s spolno prenosljivimi boleznimi. Mladi imajo manj spolnih partnerjev, s tistimi, s katerimi vstopajo v intimne odnose, pa se več pogovarjajo o tem, kaj jim je pri seksu všeč in kaj ne, na splošno poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti. Kakšna je spolna vzgoja v naših šolah? Ne moremo reči, da je ni. Predsednica Slovenskega seksološkega društva ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja dr. Gabriela Simetinger

Spolna vzgoja pri nas govori o biomedicinskem vidiku, osredotoča se na fiziologijo spolnega odnosa in anatomijo teles ter zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi in pred neželjeno nosečnostjo. To je dobro, da je. Bi pa biomedicinski vidik moral vključevati tudi različne vrste penetracije, pa seveda tudi druge vidike spolnosti, ki jih sploh ne vključuje.

Spolna vzgoja bi, kot pravi, morala biti celostna – poleg znanj o spolnem zdravju in reprodukciji bi se morali z otroki in mladostniki pogovarjati tudi o čutnosti in intimnosti. Otroke bi morali naučiti, da se zavedajo svojega telesa in ga sprejemajo, pa tudi, da se zavedajo in sprejemajo telo partnerja, s katerim vstopajo v spolni odnos. Posnemanje medijskih podob spolnosti in pornografije ni dovolj, pravi, da bi se morali pogovarjati o užitku. Poleg telesne bližine pa je pri spolnosti pomembna tudi čustvena bližina, zato bi mlade morali naučiti, kako v odnosu prepoznavati in razumeti lastna in partnerjeva čustva.