Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist!
Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže.
Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli.
»Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu.
Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati.
In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi.
Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju!
Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda.
In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem.
Ne morem iz svoje kože.
Razen za ceno življenja.
Večnega življenja!

Človekov največji in najtežji organ je – koža. Pri odraslem človeku meri do 2 m2 in tehta do 10 kg.

Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist!
Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže.
Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli.
»Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu.
Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati.
In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi.
Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju!
Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda.
In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem.
Ne morem iz svoje kože.
Razen za ceno življenja.
Večnega življenja!

Gregor Čušin