Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki so po velikosti in pokrajini precej primerljive z Ljubljano, v kateri živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. Kaj je tisto, kar jo še navdušuje pri nas, zakaj je jezik kljub podobnosti včasih tudi ovira in katere domače tradicionalne jedi pogreša, je povedala Tadeji Bizilj.
Slovakinja Michaela Homar je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka
Prihaja iz drugega največjega mesta na Slovaškem, Košic, ki je po velikosti in pokrajini precej primerljivo z Ljubljano, kjer živi zadnjih 11 let. Ob tem pa Mihaela Homar hitro doda, da zaradi ozke kotline, v kateri ležijo Košice, vreme s pogosto precej nizkimi temperaturami in močnim vetrom ni tako prijazno kot v naši prestolnici. O Sloveniji je ob selitvi sem vedela zelo malo, o Alpah, morju in o tem, da je bila Slovenija nekoč del Jugoslavije, sicer pa se na Slovaškem niso prav veliko učili o naši državi. A to se danes spreminja, saj veliko Slovakov Slovenije ne jemlje več le kot tranzitno deželo, temveč pridejo sem na počitnice ali celo potujejo po naši deželi. Varnost in čistoča sta sicer tisti, ki sta jo poleg drugih stvari tu najbolj prepričali.
“Lahko bi rekla, da je Ljubljana eno najbolj varnih mest na svetu, v Košicah mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se ponoči sprehajala tako mirno, kot to počnem tukaj. Definitivno pa najbolj pade v oči čistoča – ne rečem, da je Slovaška neko smetišče, a če jo primerjamo s Slovenijo, je vsekakor ne odnese dobro.”
Rada poudari, da je ob selitvi v Slovenijo ostala Slovenka, saj tudi na Slovaškem državljanko poimenujejo tako. Slovenščino se je začela učiti šele po selitvi in še to od zdajšnjega moža, Štajerca, ki še danes govori v štajerskem narečju. Zato Mihaelo dostikrat kličejo kar Štajerka, čeprav živi v Ljubljani – jezik pa jo še danes včasih spravi v kakšen zanimiv položaj.
“Slovaščina in slovenščina sta dosti podobni, imata veliko lažnih prijateljev, tako na primer jed v slovaščini pomeni strup, kar mora biti veliko presenečenje za Slovaka, ko v restavraciji odpre jedilni list v Sloveniji in vidi, da ponujajo jedi, stupe torej.”
Hrana na Slovaškem je sicer precej podobna naši, domača, kmečka, kot jo sama opiše, tako da z navajanjem na našo kulinariko ni imela težav, le kakšne malenkosti jo včasih zmotijo, na primer drobtine na maslu na slan način, ne s sladkorjem, kot jih delajo doma, ali pa krompirjevi svaljki na olju s solato.
Michaela Homar ob koncu še doda, da se že veseli naslednjega dopusta ter obiska domačih in domačega kraja, a da o selitvi nazaj ne razmišlja več – v Sloveniji se namreč že dolgo časa počuti kot doma.
