Intelekta

Bomo izgubili tla pod nogami?

Rodovitno prst hitro izgubljamo zaradi slabih kmetijskih praks, erozije in podnebnih sprememb. Slednje pa prav ravnanje s tlemi še potencira

farmland-801817_1920 (1)
foto: Pixabay

Tla pod našimi nogami nedvomno niso v dobri formi. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo na leto zaradi erozije izgubimo med 25 in 40 milijoni ton rodovitne zemlje. To pomeni, da bo čez dve desetletji obdelovalne površine manj za milijon in pol km². Žal erozija nikakor ni edini problem. Intenzivno kmetijstvo zemljo hitro siromaši, že danes pa 500 milijonov ljudi živi na območjih širjenja puščav. Obenem naše ravnanje s tlemi neposredno prispeva nezanemarljiv deleža k  podnebnim spremembam. V najnovejšem poročilu Mednarodni odbor za podnebne sprememb denimo opozarja, da kmetijstvo, gozdarstvo in raba tal skupaj prispevajo kar 23 odstotkov izpustov toplogrednih plinov.

“Ko posekamo gozd ali ga celo zažgemo, kar se danes tudi dogaja, se sprosti nekaj ogljikovega dioksida. Toda glavnina se sprosti, ko to zemljišče preorjemo. C02 je namreč uskladiščen v prsti in takrat nastajajo velike emisije. Ob nafti in kurjenju sproščamo vsako leto približno eno gigatono ogljikovega dioksida samo z oranjem,” izpostavlja pogosto povsem spregledan vir sproščanja toplogrednega plina prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Tla vpliv podnebnih sprememb že močno občutijo.

“Poročilo izpostavlja, da se tla segrevajo še hitreje kot zrak. To se močno občuti v vročih poletnih dneh, ko pride do vročinskih valov. Takrat se površinski sloj zemlje segreje za 5 do 10 stopinj C° več, kot je temperatura ozračja, ” razlaga dr. Andreja Sušnik z Agencije za okolje.

V Evropski uniji predstavljajo kmetijske površine približno 40 odstotkov površin, gozdovi pa nadaljnih 40, zato je trajnostno ravnanje na tem področju ključno. Kmetijske subvencije zdaj spodbujajo bolj trajnostne kmetijske prakse, toda učinki niso najbolj prepričljivi.

“Žal je odločevalcem uspelo le v manjšem obsegu doseči trajnostne cilje. Razlogov je več. Odločanje še vedno poteka v precej zaprtem okviru, pomembno vlogo igrajo kmetijski ministri, posamezne države in interesne skupine imajo veliko možnost, da predloge blokirajo, splošna javnost pa o dogajanju ni dobro obveščena,” poudarja doc. dr. Marko Lovec s Fakultete za družbene vede.

Težave pri uvajanju učinkovitih trajnostnih politik v evropsko kmetijsko prakso seveda ne pomenijo, da se na področju trajnostnega kmetovanja ne dela nič. V raziskave na tem področju se precej vlaga in tudi rezultati so, pravi dr. Marko Debeljak z odseka za tehnologije znanja na Institutu “Jožef Stefan”, ki se težav sodobnega kmetijstva loteva s pomočjo metod strojnega učenja in umetne inteligence. Sodeloval je že pri vrsti predvsem francoskih raziskovalnih projektov, od ugotavljanja varnosti gensko spremenjenih organizmov za okolje do načinov za zmanjševanje rabe pesticidov, ki segajo od spremljanja stanja na terenu v realnem času do biološke zaščite rastlin. Pomoč narave pri pridelavi hrane je lahko izredna, zahteva pa širši pogled na ekosisteme.

“Biološka zaščita rastlin zahteva, da pozornost s polja preusmerimo na ekosisteme, ki polje obkrožajo. Če naj žuželke pomagajo ščititi poljščine, potrebujejo hrano, potrebujejo nektar, potrebujejo medonosne rastline. Zelo zanimive so v tem pogledu stočnice, ki ta nektar lahko zagotovijo, poleg tega so ene redkih poljščin, ki vežejo dušik iz ozračja in ga sproščajo v tla in tako izboljšajo kvaliteto tal. Obenem priskrbijo dragocene rastlinske beljakovine.”