Slovenski kandidat za evropskega komisarja Janez Lenarčič je premagal vse domače ovire, pred njim je zdaj zahtevnejša evropska pot. Najprej mora prepričati svojo prihodnjo šefinjo, predsednico Evropske komisije, potem se mora dobro odrezati na zaslišanju, oktobra pa ga čaka še glasovanje v Evropskem parlamentu. Domači del poti je bil sicer precej krajši, trajal je le dober teden, a dinamika tega dela je znova razkrila majhnost slovenske politike.
Komentar Tomaža Celestine ob izbiri slovenskega kandidata za evropskega komisarja Janeza Lenarčiča
Prvi korak, ki si ga je privoščil predsednik vlade Marjan Šarec, je bil kljub poznejšim utemeljitvam ne najbolj prepričljiv. Kandidata za komisarja, ki mu sicer te dni, sploh pa ne po včerajšnji predstavitvi v domačem parlamentu, nihče ne more očitati nepoznavanja terena, na katerega stopa, je namreč iz klobuka privlekel, ne da bi o tem črhnil besedico s svojimi koalicijskimi partnerji. Da je bila poteza glede na domača politična razmerja razumljiva in da je takšno ponudbo skoraj moral sprejeti, je sicer včeraj dejal tudi Lenarčič, ampak grenak priokus je ostal, še najbolj pri Socialnih demokratih, ki svoje Tanje Fajon nikakor niso uspeli spraviti na kadrovski vrtiljak. Ampak tako, kot je Šarec zamudil priložnost za pogovor, tako so sami včeraj zamudili priložnost za politično modrost, saj so tudi na odboru glasovali proti Lenarčiču, a v isti sapi že ponujali polno sodelovanje, ko bo izvoljen kot komisar. Proti je sicer glasovala še Levica, Lenarčič pa je kar slovenski politiki v celoti nastavil povsem jasno ogledalo. Dejal je, da enotne podpore ne išče zato, da bi se sam počutil bolje, ampak zato, da bi Slovenija Evropi pokazala, da s svojim kandidatom misli resno, četudi ni ženska in četudi ni politični težkokategornik, kar pričakuje von der Leynova. Tega preskoka – živahno znotraj, a enotno in močno zunaj – slovenska politika nikakor ne uspe ponotranjiti in tu imamo lahko v mislih tudi zelo pogosto “špecanje” v Bruslju, kadar komu doma kaj ne ustreza. Slovenci se sicer radi merimo z drugimi, ampak zavist in kratkoročna preračunljivost nas žal ovirata do te mere, da se učinkovite, prepričljive zunanje politike še vedno nismo naučili. Pa bi se morali ozreti samo prek meja, recimo tudi čez južno, ki jo sicer radi opazujemo zviška, a si tega, ko gre za pretkanost drsenja po političnem parketu in z mislimi v arbitražno-schengenskem prepletu, nikakor ne bi smeli več privoščiti.
