Kako s pomočjo formalne likovne analize razumeti modernistično slikarstvo?

Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, v pogovoru z dr. Muhovičem preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Goran Dekleva