Obsežen korpus tri tisoč let starih svetih besedil, ki so bistveno vplivala na nadaljnji razvoj religije, filozofije in književnosti na indijski podcelini
Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci.
Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi se posvečamo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam pomaga nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom gostimo dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali.
