9. september je datum, na katerega naj bi v vesolje poletela prva slovenska satelita NEMO-HD in Trisat. Prvega so v sodelovanju s kanadskimi znanstveniki razvili v Centru odličnosti Vesolje, direktor katerega je prof. dr. Tomaž Rodič. Pravi, da raziskovanje vesolja ni več le v domeni velikih ter da bi bilo zelo nespametno, če se v Sloveniji ne bi ukvarjali z vesoljskimi tehnologijami. Te namreč omogočajo učinkovit nadzor naravnih virov in so tako tudi družbeno koristne. Več o tem, o preprekah, ki jih je bilo treba preskočiti pri razvoju satelita NEMO-HD, romantičnosti delovanja v vesoljski panogi ter o sodelovanju s slovenskimi in tujimi znanstveniki na področju raziskovanja vesolja in razvoja vesoljskih tehnologij v pogovoru s prof. dr. Tomažem Rodičem.
Intervju s prof. dr. Tomažem Rodičem, direktorjem Centra odličnosti Vesolje, kjer so razvili NEMO-HD, enega od dveh slovenskih satelitov, ki bosta v vesolje poletela jeseni
9. september je datum, na katerega naj bi v vesolje poletela prva slovenska satelita NEMO-HD in Trisat. Prvega so v sodelovanju s kanadskimi znanstveniki razvili v Centru odličnosti Vesolje.si, direktor katerega je prof. dr. Tomaž Rodič. Kot pravi, pogosto dobi vprašanje o smiselnosti tega, da se slovenski znanstveniki ali podjetja ukvarjajo z vesoljskimi tehnologijami:
“Vedno sprašujejo, zakaj to počnemo. A kako je mogoče bolj učinkovito na področju države nadzorovati vire, kot so voda, hrana, energije, načrtovati, kako se prilagajati podnebnim spremembam. Zelo nespametno bi bilo, če se ne bi ukvarjali s tem, če želimo te probleme naslavljati v prihodnosti.”
Podatke s satelitov, ki omogočajo tovrstno upravljanje z naravnimi viri, v Centru odličnosti že zdaj prek svojih dveh zemeljskih postaj pridobivajo s tujih satelitov, jeseni pa načrtujejo izstrelitev satelita NEMO-HD, ki so ga razvili sami.
“Zametki tega satelita sodijo v prejšnje stoletje. Z razvojem smo zares pričeli leta 2012. Želeli smo postati ena najbolj kompaktnih skupin na svetu, ki obvladuje vse – od satelitskih tehnologij, zemeljskih postaj do procesiranja podatkov, nudenja servisov v kmetijstvu, gozdarstvu, vodarstvu, za pametna mesta. Satelit, ki bo našo državo obkrožil vsako uro in pol, je le del tega.”
S svojimi zemeljskimi postajami in obdelavo podatkov s satelitov Center odličnosti Vesolje sodeluje tudi v projektu DriDanube, ki ga vodijo na ARSU, gre pa za nadzorovanje suše v porečju Donave. Za izvedbo podobnega projekta se dogovarjajo v Indiji. Mednarodnih sodelovanj je veliko, bili so tudi del projekta PRISMA. “To je eden najbolj ambicioznih projektov, v katerem smo sodelovali. Razvijali smo mikropotisni motor za zelo natančne premike satelitov, na manj kot milimeter natančnosti. Leta 2012 smo naredili tehnološko demonstracijo – nad punto v Piranu smo poravnali dva satelita in potem preleteli in enako naredili nad Rtom dobre nade,” opiše sogovornik in nadaljuje:
“Zanimanje študentov in družbe za vesolje na tej ravni radovednosti je veliko, a ko je treba narediti prve korake, je mnogokrat težko prestopiti ovire. To ni romantičen poklic. Ko bom zbral vse vtise o nastajanju satelita, bom verjetno ugotovil, da je bilo manj kot 10 % tistega, s čimer sem se res želel ukvarjati. 90 % mojega dela pa je bilo preskakovanje raznoraznih ovir, ki niso del dela, ki sem ga želel opravljati.”
