Slovenija v vesolju

Ime Antona Mavretiča bo po vesolju krožilo še, ko nas že dolgo več ne bo

Predstavljamo znanstvenike slovenskega porekla, ki so delali predvsem na Nasinih projektih - Antona Mavretič, Franklina Puhka, Johna Hrastarja in Johna Reparja

PIA17462_top
foto: NASA

Ameriški sondi Voyager 1 in 2, ki so ju izstrelili leta 1977, sta najdlje od Zemlje oddaljeno delo človeških rok. Že pred nekaj časa sta namreč zapustili naše osončje. Na svojem krovu neznanemu naproti nosita nekakšno predstavitev Zemljanov Nezemljanom, saj so na zlati gramofonski plošči informacije o človeštvu, jezikih, ki jih govorimo, umetnosti, znanosti, fotografije živali in narave ter koordinate našega sončnega sistema. Na vsaki od sond je tudi zlata ploščica z imeni njenih snovalcev in med njimi je dr. Anton Mavretič, ki se je rodil v bližini Metlike. Pri misiji Voyager je sodeloval, ker je enega od eksperimentov na sondah izvajal tudi Tehnološki inštitut Massachusetss (MIT), kjer je bil zaposlen.

“Naš eksperiment PLS (meri sončevo plazmo) je bil eden od devetih eksperimentov. Ta projekt je takrat stal 10 milijonov dolarjev. Teža instrumenta je bila 10 kilogramov, saj je bilo pomembno, da je bila čim manjša. Najhujši problem pri izdelavi vsega tega so bile temperaturne razlike in zahteva, da bo instrument po vključitvi deloval še več let,” je povedal Mavretič.

Znanstveniki so svoje delo opravili uspešno, sondi še vedno delujeta, dr. Mavretič pa je po tem projektu sodeloval še pri številnih drugih vesoljskih misijah.

V tretji oddaji iz serije Slovenija v vesolju vam predstavljamo še Franklina Puhka, izumitelja usmerjevalnega sistema raketoplanov Mercury, kemika Johna Reparja, izumitelja vesoljske gume, ki je svoje delo rad primerjal z otroško igro.

“Poskusi odbojne prožnosti so se mi zdeli nekaj čudovitega. Bat skoči visoko nad lediščem in pod njega, pri ledišču temperaturne krivulje pa se komajda malo premakne. Lahko vidite, da je poskus podoben igri otroka, ki se igra z žogo. Tako sem vse življenje nekakšen srečni otrok, ki se zabava in poigrava v svoji t. i. službi.”

Zadnji, o katerem bomo govorili, pa je John Hrastar, snovalec vesoljskih vremenskih in izvidniških satelitov, ki je tudi avtor številnih tehniških publikacij, lastnik enega patenta, na marylandski univerzi je bil predavatelj oblikovanja satelitov, predaval je tudi na MIT, ob upokojitvi leta 2002 pa je za svoje delo prejel najvišjo Nasino odlikovanje za civiliste.