Več mesecev je v domu starejših občanov skupina stanovalcev vadila taj či. Sodelovali so namreč v evropskem projektu Wushu Elixir, ki želi popularizirati to kitajsko veščino gibanja in predstaviti njene blagodejne učinke na ohranjanje vitalnosti starejših. Za kakšno veščino gre, kako so šle vadbe in kako se po nekaj mesecih počutijo tisti, ki so se seznanili s to kitajsko veščino gibanja? Pred mikrofon smo povabili 5 stanovalcev doma starejših občanov Fužine, tamkajšnjo fizioterapevtko in vaditelja te veščine iz Slovenskega društva tai ji quan.
"Malo lažje diham, lažje hodim," je po nekajmesečni vadbi povedal Milan
Več mesecev je v Domu starejših občanov skupina stanovalcev vadija tai chi. Sodelovali so namreč v evropskem projektu Wushu Elixir, ki želi popularizirati to kitajsko veščino gibanja in predstaviti njene blagodejne učinke na ohranjanje vitalnosti starejših. Za kakšno veščino gre, kako so potekale vadbe in kako se po nekaj mesecih počutijo tisti, ki so se seznanili s to kitajsko veščino gibanja? Pred mikrofon smo povabili 5 stanovalcev Doma starejših občanov Fužine, tamkajšnjo fizioterapevtko Sandro Nemec in Aleksandra Žejna, vaditelja te veščine iz Slovenskega društva tai ji quan.
Tai chi, če to staro kitajsko veščino gibanja poimenujemo z na zahodu najbolj uveljavljenim imenom, oz. tai ji quan, če bi bili bolj natančni, pri nas najbolj poznamo iz filmov – ko starejši ljudje v parkih izvajajo počasne, a povezane gibe. In začne se res tako, čeprav poznamo različne stile, vrste in vadbe, tudi bolj borilne in z orodji. Tai ji je primeren skoraj za vsakogar – ne glede na starost in telesno pripravljenost, prinaša pa kar nekaj blagodejnih vplivov – boljše ravnovesje, samozavest v koraku, mentalno kondicijo. Lotili so se ga tudi naši sogovorniki v Domu starejših občanov Fužine: Milan Gvozvanovič, Zora Bertoncelj, Ivica Plut, Ivana Solce in Helena Železnik.
