Sledi časa

Zasebni muzeji – zbirke, ki dihajo drugače

Zbirateljstvo posega v vsa področja človekovega življenja in ustvarjanja in je eden izmed temeljev za ohranjanje védenja o preteklosti posameznika, etnične skupine ali naroda

DSC_0290
Domovanje zasebne zbirke Kobarid v veliki vojni.
foto: Jurij Popov

Dolgo pot bi morali prehoditi, da bi prišli na sam začetek zasebnega zbirateljstva. Pravzaprav predstavlja tovrstno zbirateljstvo začetek vsakega še tako slovitega ali komaj znanega muzeja na svetu. Vedno so bili ljudje, ki so radi zbirali karkoli, pravzaprav tisto, kar jih je na njim znani ali neznani način posebej pritegovalo ali jim ohranjalo spomin na karkoli. Vprašanje je, kakšen seznam bi lahko sestavili, če bi se odločili, da bi vsaj skušali popisati le nenavadne zbirke sveta in še bolj nenavadne muzeje. Naleteli bi na primer na muzej izgubljenih ljubezni, zbirke igrač, obeskov za ključe, ključavnic ali kemičnih svinčnikov, škatlic za cigarete ali vžigalice, vrčkov za pivo in še marsikaj. Naštevanje, kaj vse zbirajo ljudje in hranijo v zbirkah, ki so ali niso dostopne javnosti, bi bilo predolgo. Verjetno res velja trditev, da zasebniki ohranijo več kot uradne zbirateljske ustanove. Torej so nepogrešljivi. In to ni kritika na račun teh ustanov. Zbirateljstvo posega v vsa področja človekovega življenja in ustvarjanja in je eden izmed temeljev za ohranjanje védenja o preteklosti posameznika, etnične skupine ali naroda. Vedno lahko rečemo, da zbirateljstvo ohranja spomin na preteklost in kulturni vzorec določenega okolja ter na ta način gradi tudi njegovo kulturno sedanjost in prihodnost v najširšem pomenu besede. Prav nič ne pretiravamo če zapišemo, da se v vsaki družbi prepletata zasebno in javno zbirateljstvo. Tudi pri nas. Čeprav veljajo za zbiranje in hranjenje različnih predmetov določena pravila, pa vseeno lahko rečemo, da zasebne zbirke dihajo drugače. V bistvu tudi nastajajo drugače kot javne zbirke in ne nazadnje je tudi njihova življenjska doba določena drugače. Mnoge ugasnejo skupaj s svojim oblikovalcem oziroma zbirateljem.

Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod in ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Glede na to, da vse zbirke v prostoru niso na voljo javnosti, lahko podvomimo v ta podatek. A vseeno smo se odpravili na Koroško in v Posočje in se pozanimali kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih. Najbolj veseli smo bili spoznanja, da živijo v sožitju, ki bi lahki bilo boljše čeprav ga ne moremo označiti kot slabo.

Koroški pokrajinski muzej, ki je tudi domovanje zasebne zbirke igrač v Slovenj Gradcu.

foto: Jurij Popov