Na današnji dan

12. julij

Pavle Merku, konec javnih usmrtitev

DSC00231
foto: Jure K. Čokl / RadioPrvi

Do leta 1867, ko je poslanska zbornica avstro-ogrske monarhije sprejela sklep o odpravi javnih usmrtitev, so smrtne kazni z obešanjem opravljali pred številnimi gledalci. Tak postopek je podpiralo mišljenje, da je smrtna kazen učinkovito vzgojno sredstvo, vendar ne za obsojence, temveč za družbo, ki naj bi jo svarila pred zločinskim življenjem. Javna usmrtitev naj bi bila poseben opomin zlasti staršem, ki lahko še vplivajo na prihodnost svojih otrok. Zato je bila navzočnost otrok in mladine na morišču zaželena – nasilni konec življenja naj bi bil torej koristno svarilo.

Zadnja javna usmrtitev na slovenskih tleh je bila na današnji dan leta 1865, ko so na Marofu v Novem mestu  obesili dve ženski in enega moškega; na smrt so bili obsojeni zaradi naklepnega umora. Zločin je po Dolenjskem močno odmeval in izvrštev kazni si je menda ogledalo več kot pet tisoč ljudi; Novo mesto je takrat štelo le nekaj več kot dva tisoč prebivalcev. Po usmrtitvi so uspešno prodajali razmnoženo risbo treh obešencev ter celó besedilo »smrtne sodbe«, ki ga je natisnil novomeški tiskar Tandler. Javne eksekucije so proti koncu leta 1868 umaknili za jetnišnične zidove.

—–

Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno konec februarja leta 1893. Da bi ohranilo slovensko podobo naših gora, je začelo ustanavljati podružnice in tako je bila na današnji dan pred 120-imi leti ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva v Kranju. Med pobudniki sta bila znana ljubitelja in poznavalca slovenskih planin Johannes Frischauf in Fran Kocbek. Prvi člani so opravili pomembno začetno delo pri označevanju poti po gorah na svojem območju, ob desetletnici ustanovitve – torej pred 110-imi leti – pa je kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva zgradila planinsko postojanko na Stolu in jo imenovala po pesniku Francetu Prešernu.

—–

Skladatelj, etnomuzikolog, jezikoslovec in raziskovalec slovenskih narečij  PAVLE  MERKÚ  je iz slovanske filologije diplomiral leta 1950 na filozofski fakulteti v Ljubljani, deset let pozneje pa je v Rimu doktoriral iz literarnih ved. Študiral je tudi violino in kompozicijo. Sprva je bil srednješolski profesor v Ljubljani in na Tržaškem, pozneje pa svetovalec za glasbene programe, glasbeni kritik in urednik slovenskih oddaj na tržaškem Radiu A.

Kot skladatelj je ustvarjal za skoraj vse sestave in zvrsti. Njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve, zbore in tudi scensko glasbo. Njegova glasba je ekspresionistično usmerjena in pogosto povezana s slovenskim izročilom. Njegovo najobsežnejše delo je opera »Kačji pastir« na besedilo Svetlane Makarovič. Na etnografskem področju se je posvečal preučevanju ljudske kulture v Beneški Sloveniji ter raziskovanju narečnih posebnosti, v revijalnem in knjižnem tisku pa je objavljal gradiva z etnografskega in etnomuzikološkega področja.

Pavle  Merkú, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in  nosilec srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije je za svoje delo prejel vrsto nagrad in priznanj, nazadnje, leta 2014, Prešernovo nagrado za življenjsko delo.. Rodil se je na današnji dan leta 1927 v Trstu.