Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je zmeraj drugačna. S posebnim vzdušjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznoliki gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, ampak zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Prof. dr. Barbara Koroušić Seljak, Raziskovalka na Odseku za računalniške sisteme IJS in Mentorica leta 2018
V goste v prvih minutah nedelje je prišla prof. dr. Barbara Koroušić Seljak, raziskovalka na Odseku za računalniške sisteme Inštituta Jožef Stefan, ki se ukvarja s študijem namenskih sistemov in algoritmov, s katerimi optimizirajo računsko zahtevne probleme. Kaj ima recimo s tem naša prehrana? Tudi po tem smo jo povprašali v nočnem druženju, pa o ženskah v svetu računalništva, o izkušnjah iz tujine, izzivih, ki krešejo iskre radovednosti in ženejo naprej ter o prenosu znanja na naslednje generacije. Letos so namreč prof. dr. Barbari Koroušić Seljak podelili tudi naziv Mentorica leta. Na druženje pred radijski mikrofon jo je povabila Mojca Delač.
Takole se je prof. dr. Koroušić Seljak spomnila svojega otroštva in tega, kako jo je pot odpeljala v svet računalništva.
Zmeraj sem imela zelo rada tehnične predmete. Matematika, fizika, kemija, to so bili predmeti, kjer se mi praktično ni bilo treba učiti, sem pa zelo rada reševala naloge. Nekaj časa sem celo razmišljala, da bi se celo spustila v matematiko, pa se je takrat oče “soočil” z računalništvom, ki je bilo takrat še v povojih, in mi je to področje tako lepo predstavil, da me je pritegnilo. V mojih časih je bilo med študijem računalništva razmerje med moškimi in ženskami 50:50.
Na Inštitutu Jožef Stefan je že več kot trideset let. Na odseku je začela delati že diplomsko nalogo.
Ko začneš delati, je kot da bi lupil čebulo. eno plast odkriješ in potem ugotoviš, da je spodaj še ena. Ni konca. veliko sem že delala, ampak je še toliko manjših problemov je treba razrešit, da ne razmišljam, kdaj bo konec, se še kar vidim v tem poklicu.
Raziskovalci so seveda vpeti v številne projekte, a včasih je ključno, je povedala sogovornica, da se z otroško radovednostjo prepustiš trenutku:
Včasih se je treba tudi prepustiti domišljiji in ne samo razmišljati, kako bomo rešili nek konkreten problem, ampak najti nekaj, kar v tistem trenutku morda še nima uporabne vrednosti, ampak na dolgi rok se bo pa izkazalo, da je treba. Prepustiti se svoji domišljiji in dejansko iz sebe potegniti najboljše je nekaj, o čemer bi morali vsi razmišljati. Ko te delo odnese, ko imaš določene projekte, včasih pozabiš na to. Mogoče to ni samo pomembno za raziskovalce, ampak pravzaprav za vse ostale poklice.
