Pred kratkim je Goriški muzej na Pristavi blizu Šempetra pri Novi Gorici odpri muzej na meji. Staro carinarnico na nekdanjem maloobmejnem prehodu na Pristavi so preuredili in v njej postavili razstavo Na Šverc! Tihotapstvo na Goriškem po 2. sv. vojni. O razstavi in dogajanju v času po letu 1947 je spregovoril avtor razstave, kustos Rok Bavčar, svoje izkušnje s švercanjem so predstavili še Jožica Strgar s Kambreškega (v 60. letih), Vanja iz Šempetra pri Gorici (pozna 70. leta) in Blaž iz okolice Velenja (90. leta).
Kako so po letu 1947 tihotapili meso, žganje, ploščice in druge dobrine za osebne potrebe
Pred kratkim je Goriški muzej staro carinarnico na nekdanjem maloobmejnem prehodu na Pristavi preuredil in v njej postavil razstavo Na Šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni. Avtor razstave, kustos Rok Bavčar, da se je tihotapilo v obe smeri, torej iz Jugoslavije v Italijo in iz Italije k nam. V prvih povojnih letih od 1947 do 1955 so tihotapili le dvolastniki, pozneje po letu 1955 s prihodom prepustnic pa vse več ljudi.
»30 kg kave je bilo dovolj za pogostitev za poroko, s 60 kg si kupil avto.«
Zaton tihotapstva se je zgodil v poznih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko je s prihodom supermarketov ponudba v Sloveniji postala primerljiva.
»Nekdanji carinik mi je povedal, da so jih v šoli učili, da mejo v 97 odstotkoh varuje strah, le po en odstotek policaj, carinik in vojak. Že na daleč se je videlo, tisti, ki je kaj skrival, ga je bilo strah.«
Jožica Strgar s Kambreškega se radi predstavi kot kontrabanterca. V 60. letih in v začetku 70. let prejšnjega stoletja je v italijansko Benečijo skupaj z mamo tihotapila domače žganje, sodelavki pa pomagala pri tihotapljenju mesa.
»Žganje smo dali v termofor in si ga zavezali okoli pasu. Pozneje sem sodelavki pomagala tihotapiti meso. Nisem vedela, da ima celo tele skrito v fičku. Ko je začel Italijan na meji tisto jemati ven! Kam vse je ona to skrila – med kolesa, k motorju …!«
Vanja iz Šempetra pri Gorici je v poznih 70. letih zidala hišo, po material so hodili v Italijo. Prav tako so vsak mesec morali na banko v Italiji položiti določen znesek denarja za plačilo kredita za avto.
»Denar sem skrila v torbico med podlogo in pasove.«
Blaž iz okolice Velenja je v 90. letih iz Avstrije domov na skrivaj pod sedežem prinesel game boya oz. prenosno igralno konzolo.
»Na meji sem razmišljal, ali se držim dovolj normalno, da ne bodo posumili, da kaj skrivamo.«
