Ob 20. obletnici sprejetja se sprašujemo, kakšne sadove je obrodila bolonjska reforma visokega šolstva?
Letos pozno jeseni bomo slavnostno zaznamovali stoletnico ustanovitve ljubljanske univerze, gotovo ene od ključnih institucij na Slovenskem v dvajsetem stoletju. A še preden se prepustimo jubilejni vznesenosti, se lahko pomudimo še pri eni okrogli obletnici, tesno povezani z univerzo: pozno spomladi 1999, pred dvajsetimi leti torej, so ministri za izobraževanje iz 29 evropskih držav podpisali tako imenovano Bolonjsko deklaracijo, ki je v visoko izobraževanje na stari celini uvedla pomembne ter daljnosežne spremembe.
Z uvedbo petletnega dvostopenjskega študija, ki ima za deklarirani cilj predvsem poučevanje tistih znanj in takšnih kompetenc, ki jih evropsko gospodarstvo potrebuje v tekmi na globalnem trgu, z ukrepi, ki naj bi tesneje povezali znanstveno-raziskovalno dejavnost, ki poteka na univerzah, z industrijo in z oblikovanjem vseevropskega sistema kreditov in točkovanj, ki naj bi omogočil primerljivost diplom in olajšal prehajanje študentov in profesorjev med različnimi univerzitetnimi okolji v prostoru med Lizbono in Vladivostokom, naj bi zagotovili, da se bo v Evropi sčasoma oblikovala tako imenovana družba znanja, pripravljena na veliko konkurenčno soočenje z vzhodno Azijo in Severno Ameriko.
Pa se je to res zgodilo? In tudi če se je, ali so študentke in študentje, ki gredo zdaj skozi bolonjsko izobraževanje, še vedno deležni tudi vsega tistega, kar smo ne neutemeljeno pričakovali od univerze včasih: da bo namreč mlade ljudi omikala, jim široko odprla horizonte in jih navsezadnje oblikovala v samostojne, polno realizirane posameznice in posameznike, ki morejo misliti s svojimi glavami?
To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti. Dvajsetletne rezultate bolonjske reforme nam pomagajo misliti: dr. Primož Krašovec, predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rastko Močnik, upokojeni profesor z istega oddelka iste visokošolske ustanove, ter dr. Pavel Zgaga, predavatelj na Oddelku za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in v času sprejetja bolonjske deklaracije državni sekretar, pozneje pa tudi minister za šolstvo in šport Republike Slovenije.
