Letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah, enega najbolj sprejetih in ratificiranih dokumentov na svetu. Konvencija je prinesla trdne temelje in jasna merila spoštovanja otrokovih pravic, ki so marsikje izboljšala življenjske pogoje, v katerih živijo otroci. A ne povsod in ne za vsakogar. Ali je Slovenija prijazna za vsakega otroka, so se vprašali tudi sodelujoči na posvetu v Državnem svetu, kjer so obletnico sprejema Konvencije o otrokovih pravicah obeležili tako, da so poudarili izzive, ki ostajajo.
Izzivi še vedno ostajajo: revščina, nasilje, pravosodni postopki in dostopnost do zdravstvenih storitev
Letos mineva 30 let od sprejema Konvencije o otrokovih pravicah, enega najbolj sprejetih in ratificiranih dokumentov na svetu. Konvencija je prinesla trdne temelje in jasna merila spoštovanja otrokovih pravic, ki so marsikje izboljšala življenjske pogoje, v katerih živijo otroci. A ne povsod in ne za vsakogar. Ali je Slovenija prijazna za vsakega otroka, so se vprašali tudi sodelujoči na posvetu v Državnem svetu, ki sta ga organizirala Unicef Slovenije in Ministrtsvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Na področju otrokovih pravic ostajajo izzivi, ki nam jih v 30 letih še ni uspelo odpraviti, pojavljajo se tudi novi – na primer pravice otrok v digitalen okolju in spletno nasilje. Po besedah dr. Darje Zaviršek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani najslabše za otrokov razvoj vplivajo 3 dejavniki:
“To so revščina, izkušnje zlorab, nasilja in izolacija. Pri nas bi lahko rekli, da ni tako slabo, kot bi lahko bilo, pa tudi ni tako dobro, kot bi lahko bilo.”
Otroci so predolgo vpeti v sodne postopke, tudi v ločitvenih postopkih so žrtve pritiska staršev, ne starši ne otroci pa nimajo zagotovljene hitre strokovne pomoči – dostopa do kliničnega psihologa ali psihiatra, pravi dr. Mateja Končina Peternel z Vrhovnega sodišča RS.
“V tem trenutku je v Sloveniji problem, da teh strokovnjakov ni dovolj. Otroci, ki so v stiski, čakajo več kot leto dni, približno leto in pol, za prvi sprejem na brezplačno obravnavo in mislim, da je to nevzdržno.”
Dostopnost do zdravstvenih storitev je težava, na katero opozarjajo strokovnjaki v vsej Evropi, posebno občutljivo skupino v Sloveniji predstavljajo tudi otroci migrantov, zagotavljanje njihovih pravic pa je prevečkrat ujeto v razvnete politične razprave. Korak nazaj smo naredili tudi na področju rasizma in diskriminacije, pravi mag. Ružica Boškić z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Recimo Romi in Sinti – njihov položaj se rešuje izjemno počasi. Otroci z različnimi osebnimi okoliščinami še vedno ostajajo ob strani.”
Darja Zaviršek zato pravi, da ko v Sloveniji govorimo o otrocih, mislimo na bele, neovirane, nehendikepirane otroke, na otroke, ki so pripadniki večinskih socialnih struktur, iz uvida pa nam lahko uidejo pripadniki manjšinskih, socialno šibkejših skupin in otroci z ovirami.
