Drugi obvezni del maturitetnega eseja zajema delo francoskega pisatelja ruskih korenin Andreja Makina. V Francoskem testamentu avtor sicer v ospredje postavlja intimno življenje posameznikov, hkrati pa je zgodba o odraščanju pri francoski babici v Sovjetski zvezi tako prepletena s takratnim političnim dogajanjem, da se pred nami razgrneta tako ruska zgodovina dvajsetega stoletja kot podoba Francije. O ključnih značilnostih romana smo govorili z dijaki II. gimnazije Maribor in njihovim profesorjem slovenščine ter tako letošnjim maturantom pomagali pri pripravi na prvo dejanje splošne mature.
Andrei Makine: Francoski testament
Drugi obvezni del maturitetnega eseja zajema delo francoskega pisatelja ruskih korenin Andreia Makina. Francoski testament v ospredje sicer postavlja intimno življenje dveh posameznikov, a je zgodba o odraščanju pripovedovalca, njegovem iskanju lastne identitete in navezanosti na babico, katere mati je bila Francozinja, tako povezana, prepletena in vraščena v zgodovinskopolitično dogajanje, da se pred nami razgrne tako ruska zgodovina celega dvajsetega stoletja kot tudi podoba Francije z začetka in konca prejšnjega stoletja. Branje zato ni lahko – od mladega bralca zahteva tudi širše poznavanje zgodovine in družbenopolitični idej – od institucije ruskega carja, francoske tretje republike, prve in druge svetovne vojne, stalinističnih čistk in sovjetskega povojnega režima.
Kljub jasnim opisom grozot, ki jim je bilo priča rusko prebivalstvo, vse od prve svetovne vojne naprej, pa na pripovedovalca najbolj vpliva francosko poreklo njegove babice, njen jezik in spomini iz njenega otroštva v Franciji. Za kakšen roman torej gre, kako upoveduje temo letošnjega maturitetnega eseja: stiske družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah? Kakšna sta glavna lika romana in kakšen odnos imata? Kako se ta spreminja, ko Aljoša odrašča? Zakaj pripovedovalec občuti razdvojenost med svojo rusko in francosko identiteto? Kako jo razreši? O ključnih značilnostih romana smo govorili z dijaki II. gimnazije Maribor ter tako letošnjim maturantom pomagali pri pripravi na prvo dejanje splošne mature. Z nami so bili: Tjaša Lorbek, Nina Dobaj, Lara Rubin, Matjaž Robnik in Aljaž Simonič ter njihov profesor slovenščine Drago Meglič.
“Francoski testament je gotovo roman, ki zahteva večkratno branje. Samo z enkratnim branjem dijaki najbrž ne bodo zaznali vsega, kar skriva. (…) Po večkratnem branju se oblikuje zgodba nekega obdobja ruske zgodovine, prepletene z utopično podobo Francije oz. Atlantide, kot jo prvoosebni pripovedovalec poimenuje. Ta preplet nam pokaže nekatere ključne prelomnice dvajsetega stoletja.”
Gre za roman z avtobiografsko snovjo (ne pa avtobiografski roman, poudarja Meglič), lahko bi ga označili tudi za zgodovinski roman, saj ga je nemogoče razumeti brez poznavanja zgodovine 20. stoletja, enciklopedični, ker niza številne podatke s področja zgodovine in umetnosti, pa tudi družinski, saj je, čeprav so v ospredju posamezniki, v ozadju zgodbe družina, iskanje družinskih vezi, prenašanje spomina na potomce. Matjaž Robnik pa dodaja, da gre predvsem za razvojni roman:
“Čeprav na posameznika vplivajo vse te zgodovinske prelomnice, okolje, družba, družina, gre vseeno za njegovo zgodbo. To je poudarjeno tudi s tem, da je roman napisan iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca.”
Odraščanje pripovedovalca je vpeto v širši družbenozgodovinski kontekst, a v ospredju je njegovo iskanje samega sebe, svoje identitete, ki je razpeta med ruskim in francoskim družinskim poreklom. Ključna ženska v njegovem življenju je namreč babica Charlotte Lemmonier, ki se je rodila francoski materi in ruskemu očetu. Na vnuka je prenesla svojo francosko identiteto, naučila ga je francoščine in mu pripovedovala zgodbe iz svojega otroštva v Franciji, ki so jih dopolnjevali časopisni izrezki o dogodkih v Franciji v obdobju belle epoque. Pripovedovalec je zato razpet med svojo francosko in rusko identiteto. Ta notranji boj v pripovedovalcu, ki se konča s sprejetjem obeh identitet in pomiritvijo s samim seboj prav ob pomoči babice, pa je v romanu nakazan tudi na simbolni ravni. Ali, kot ugotovlja Aljaž Simonič, ko govori o tem, kaj ga je pri Francoskem testamentu najbolj očaralo:
“Prva stvar, ki je name naredila vtis, so bili opisi Rusije, vlaka Kukuške, ki vozi mimo Saranze … Po drugi strani pa tudi to, kako pisatelj zvito vpelje precej predmetov, dejstev, stvari, ki nekako skrito napovedujejo celotno zgodbo romana. Ena od takih stvari bi bila fotografija njegove prave matere, ki jo spoznamo že takoj na začetku. Drug takšen zvito umeščen simbol je košček železa iz Verduna, ki ga pripovedovalec najprej v otroški igri zavrže, pozneje ga po dolgem iskanju spet pobere s ceste in ga vrne svoji babici, ki pa mu ga pozneje podari. To na zelo lep način, zelo elegantno povzame celoten roman v enem samem predmetu! To sta dve stvari, ki sta name naredili največji vtis.”
Več o zgodbi babice, o pripovedovalčevem odraščanju, krizi identitete in pomiritvi, več o tem, zakaj ima roman naslov Francoski testament in kaj je tisto, kar je Aljoši zapustila babica, pa v oddaji.
O Angelu pozabe Maje Haderlap smo v oddaji Studio ob Sedemnajstih govorili 9. aprila, oba romana bomo primerjali 26. aprila in takrat dali tudi konkretna navodila za pisanje eseja.
