Sledi časa

Severna meja

Štirinajst in ena različica

smeja
Slovenj Gradec – Središče mesta s Pokrajinskim muzejem v ozadju. Mesto je 8. maja 1919 zasedla avstrijska vojska, že naslednji dan (9.5.) pa ga je osvobodila vojska Kraljevine SHS.
foto: Jurij Popov

Zadnje desetletje vse več zgodovinarjev meni, da se prva svetovna vojna ni končala 11. 11. 1918, ko je bilo podpisano premirje, ampak šele takrat, ko so bile določene meje med državami v Evropi. To velja tudi za državo SHS, ki se je 1. decembra leta 1918 združila v Kraljevino SHS. Meja nove države z Italijo je bila določena brez njenega soglasja, s tajnim londonskim sporazumom med silami antante in Italijo že leta 1915, vendar še ne uveljavljena.

Ta izrazito krivična meja je bila uveljavljena leta 1920 z rapalskim sporazumom in se po njem tudi imenuje rapalska meja. Meja z na novo nastajajočo državo Avstrijo, ki se je dvigala iz pepela avstro-ogrske monarhije, pa ni bila določena. Obstajalo je sicer 14 različic te meje, ki so začele nastajati leta 1840, zadnja znana različica pa je iz leta 1945. Toda to je bilo že davno po letu 1920, ko je bila ta meja določena s plebiscitom. Leto 1919 je bilo za oblikovanje naše severne meje odločilno.

V tistem letu je general Maister zavzel Maribor in mu ga je uspelo obdržati, s svojo vojsko pa je napredoval celo do Celovca in še dlje, a se je moral umakniti. Umik so zahtevali pogajalci na mirovni konferenci v Parizu. Maja je bilo zelo napeto tudi v Slovenj Gradcu, ki je osmič padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa ga je osvobodila slovenska vojska prostovoljcev pod vodstvom nadporočnika Franja Magajne. Kar je bil za Mariborčane general Maister, je bil za Slovenjgradčane nadporočnik Magajna.

Leto 1919 je bilo leto urejenega kaosa. Poleg tega, da se je oblikovala nova država, se je prek slovenskega ozemlja iz Italije vračalo približno četrt milijona vojakov poražene države, ki je razpadla in so na njenem pogorišču začele rasti nove države – Madžarska, Češkoslovaška, Poljska, Romunija, Kraljevina SHS, baltske države in tako naprej. Stare in nove oblasti so se borile z lakoto prebivalstva.

Avstrijci, ki so se zavedali, da je velike 25-milijonske države konec, so se borili za vsako ped zemlje in se niso bili pripravljeni odreči Koroški, tudi Mariboru ne, saj je bilo večinsko prebivalstvo tega mesta in okolice nemško. Prekmurje je dokaj nepričakovano pripadlo novi slovanski državi, predvsem kot posledica komunistične revolucije Bela Kune in razglasitve Madžarske sovjetske republike. Na mirovni konferenci v Parizu pa so sklenili, da bodo mejna vprašanja na novo nastajajočem zemljevidu Evrope urejali tudi s plebisciti.