Slovensko meščanstvo in izobraženstvo v sočasnem leposlovju
Srž vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko govorijo o povsem resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; Sploh to velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletij 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in kasneje naturalizma). Ta je narekovala verodostojno pisanje o vsem, kar so literati opazovali okrog sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega časa postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti.
»Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ‘iblajtarji’ so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.«
Janko Kersnik (1852-1897): Ciklamen
Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – sploh zaradi kasnejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na višku svoje politične in ekonomske moči.
